Absolutni in relativni :D
To je… moj del zgodbe 
Nihče od znanih ga ne bo prebral. I hope ) Ampak ne, ne morem si privoščiti, da ne bi razjasnila stvari )
Žal mi je, ker so na svetu ljudje, ki se ne držijo določenih načel in morale. Npr. da z osebnimi podatki, ki ti jih oseba v določenem trenutku zaupanja pove, ne gre za pometat okoli 
Sovražim biti hudobna, pa vseeno. Tukaj bom razjasnila stvari, potem pa sem s to osebico končala Ker me niti najmanj ne zanima
———————————————
Postavi ne posvečam veliko časa Objavljen post (ne na tem blogu) je bil objavljen samo zato, ker so se zadnje čase vsi vtikovali v vse In ker gre meni celulit včasih na živce Malce pa sem popoprala stvari, pa ne verjamem, da preveč… In ja… na žalost sem videla dovolj trebuha, da ga lahko ocenjujem (in srčno upam, da mi ga ne bo treba nekoč gledati še več in dlje).
Drugače pa je dejstvo, da si bila omenjena samo zato, ker ja… najprej pometi pred svojim pragom. Jaz sem pred svojim pometla, ker sem zadovoljna s postavo, zate pa nisem ravno prepričana, glede na to, da bi skoz nekaj hujšala
———————————————
Glasba je moja droga… to sem že napisala v teh dnevih In zato mi ni vseeno s čim se drogiram.
Res je, včasih paše death metal ) ne glede na to, kako izgledam ) Ti pa izgledaš kot emo, pa se imaš vseeno za pankerco 
Jebemtiš ja 
Glede panka je pa tako… Vse kar je staro požiram, vse kar je novo ne prebravljam. Hardcora pa sploh ne ) Tudi pri Nietih
Za to pa ni ravno kriv moj fant ) Tudi pred njim sem poznala te zadeve, ampak ja… pri njem sem tudi spoznala, da je novejši pank v pizdi
———————————————
O mojem “posilstvu” sem tukaj že pisala. Če ti ne znaš brat, je tvoj problem. In ne, nisem bila posiljena. Vsaj fizično ne.
Čustevno zrelost pa si mela tako ali tako že razloženo Ne igraj se s pojmi, ki jih ne razumeš
———————————————
Ne morem reči, da sem preko interneta zgovornejša Ubistvu sem precej nekomunikativna, dokler osebe dobro ne poznam in vem do katere meje lahko gre. Do takrat pa opazujem in ocenjujem. Predvsem nenamerno (kot sem ugotovila v zadnjem času).
Kar sem pisala, sem pisala v stanju močnih čustev. Ko še enkrat premlatiš vso zadevo, ugotoviš, da ni potrebe po burnih reakcijah. Zato se še zmeraj upiram na dejanja, ne na besede. Jaz lahko zdajle izjavim, da sem dobra posnemovalka Mati Terezije, pa vendar, dokler tega ne dokažem z dejanji, ni nič
Lahko tudi objaviš mojo sliko, skupaj s telefonsko številko in še čim zraven Ne vem, kaj misliš, da boš s tem dosegla. Razsvetlitev mogoče? Vsekakor pa ne rabim reklame
———————————————
Hahahahaha, tista zgodbica ni bila namenjena tebi Dekle, kar malce preveč samovšečno deluješ
V moji glavi pa verjemi, da ne boš za zmeraj Ker že zdaj nisi In ne greniš mi življenja Vse se vrati, vse se plati
———————————————
Da, mislim, da si prava dekla Tukaj sem pa… hudobna Ne pospravljam za sabo, ker vem, da boš ti Je tako? )
———————————————
Jp, pametni prej odnehajo, ti pa si mi obljubila še en post ) Tako da ne vem, kaj bi si mislila
———————————————
To bi bilo zagotovo vse s te strani
Ponosna sem nase, ker se nisem razburjala Nisem jokala Nisem se sekirala Žal sem s tem tudi dobila občutek, da moje srce spet kameni…
Vržiti vse v koruzo…
… in pozabiti. Zakaj? Da ne boli. Ali pač?
Ko veš, da ti nekaj ni namenjeno… čeprav je dejstvo, da uživaš v tem… ti ne uspeva. Storiti kaj?
Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli.
Ne želim biti kdo drug. Ničesar nočem od drugega. Niti glasa. Niti višin. Nič. Pa vendar… omg, imela bi ta vokal. Brez naglasa. Imela. Ker pač nimam. Tukaj… tukaj… želim biti nekdo drug. Nekdo, ki ga ni. Želim uživat v tem… ne, saj že uživam… problem nastane, ker v tem nisem dobra.
Želim si biti Uršula v novi izdaji Ariele in ukrasti nekomu glas.
Močen karakter uničuje
Sedim za mizo. Ura je 0.42. Na preprogi spi moj. Jaz zopet ne morem spati. Ne, ni zaradi knjig… V meni divja burja… ne… vihar… orkan… tornado… Če bi lahko ubijala, bi. Tako sem jezna, da solze ne najdejo poti na plan, čeprav se svetlikajo v mojih očeh. Ubijala bi.
Danes bi moral biti najlepši dan za naju. Pol leta… Ampak ne… raje bi naju videla nekje daleč narazen. Ni problem v naju. Problem je v ljudeh, ki so prišli skupaj z njim. Jp, vsake toliko pride občutek, da ne morem več. Zdajle bi se skregala… vem, da ko bom povedala vse, kar mi leži na duši, bom “očiščena”. Sploh se ne bom več obremenjevala z njimi. Brigalo me bo, kaj se dogaja, kaj govorijo okrog o meni. Dokler ne razčistim pa… me duši…
Želim si boksarsko vrečo. Še zmeraj. Postavila bi jo na sredini sobe in jo boksala, dokler se ne bi zgrudila na tla in se razjokala – za par let nazaj, za par let vnaprej. Vem, kakšna sem, ko se zruši plaz. Vse skupaj je podobno igranju kakšne mehiške igralke, ko se dere, tarna, itd. Samo da se to meni v resnici dogaja.
Prav imate… rada se mučim… preverjamem svoje živce. Ne, ne govorim o telesnem mučenju. Govorim o psihičnem. Poznam to. Najbrž je zato, ker se nimam rada. Hočem se kaznovati za vsako slabo stvar. Začela bom ovajat nov sistem… za vsako napako, kreganje, itd. bom zabila šestilo v svojo roko. Ko se začne šola… za vse, kar je pod 5, bo letelo šestilo v roko. Morem to naredit.
Ne, ne bom furala emo scene Gre se za kaznovanje… rabim to… moram… ne vem, zakaj…
Počutim se kot psihič… ampak… morem!
Jaz nisem nenormalna – sem samo drugačna
Vem, vem, večina ne vidi razlike. Tudi sama je nisem… dokler… nisem spoznala človeka, za katerega se še odločam, če je samo drugačen ali pa je nenormalen.
Zmeraj sem se počutila grozljivo… predvsem med večimi ljudmi. Takrat se najbolj zavedaš tega, da jim nisi enak skoraj v nobeni stvari, pa še ta skoraj nobena stvar je to, da sta oba človeka. Da oba razmišljava, bi zopet težko trdila, ker imam občutek, da ljudje raje sledijo drugim kot ovce za pastirjem. No, v tem primeru sem jaz pač ovca, ki gre v prepad.
Tako nekako vsaj naj bi bilo po Svetem pismu. In potem bi me pastir rešil. V sedanjem svetu pa je slika drugačna… pastir vodi v prepad, razmišljanje pa rešuje. Seveda pravo.
V veliki družbi fejkam. To vem. Zavedam se. Samo ne vem kdaj. Zato se raje potuhnem… oz. to je najnovečja taktika. Skrila se bom vase, si mislala svoje, sploh ne sledila pogovoru, po možnosti bom potegnila ven knjigo ali/in mp4 in tako bom rešila svet Kao Nikakor pa več ne bom fejkala. Jaz sem, kar sem. Zato tudi premišljujem, da bi tale blog postal… javen. Vsem na očeh. Še prej pa sem bom mogla naučiti spopadati s tistimi, ki me bodo tukaj obtoževali, pluvali po meni in me ne poskušali razumet. Želim to, čeprav po drugi strani želim biti zaprta knjiga. Ampak zavedam se, da nisem. Kaj bo, ko bodo ljudje brali o tem in onem in tistem in tretjem? Koliko praha sem sposobna dvigniti? Kakšen šok bom doživela?
Nočem bit fejker. Ničesar ne delam zaradi drugih. Vse delam za druge. Ne kadim, ker to delajo drugi. Ne pijem, ker to delajo drugi. Seksam zaradi sebe. Meso sem začela jest… nah, ni razloga… resnično ga ni. Kar koli bom rekla, se bom zlagala. Zato niti tega nočem razlagati.
Jaz sem drugačna. Nisem pa nenormalna.
Nenormalni so tisti, ki imajo v sebi tisto nekaj, kar jih duši. Razlikujejo se po drugih, pa drugi tega ne opazijo, niti nočejo vedati, niti ne izvedo.
Drugačni smo tisti, ki izražamo svoje drugačno mnenje, ki pa nikomur ne škoduje, čeprav na nas gledajo kot zajedalce.
Nihče ne bo umrl, če mu bom razložila, da verjamem v skupine duš, ki spremljajo vsakega človeka. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da verjamem v paralelne svetove, ki so tudi dokazani, pa jih vendarle fiziki ne priznavajo, ovreči pa tudi ne znajo. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da sem pri 15ih našla fanta, s katerim želim biti celo življenje. Itd. Itd. Itd.
Drugačnost ni kul… jo pa je treba sprejeti
Če kaj sovražim…
… je to pač to -.-”
Nikoli me ni motilo, če je katera imela iste hlače, majce, … Pri čevljih tudi nikoli ni bila panika, ker… halo… all-stark pa res ni toliko, da bi bile za vsakega drugačne Vsaj v Sloveniji ne.
Pa vseeno… obstajajo dnevi, ko… Dnevi O.o Ah ne, dnevi… ljudje Če bo kdo nosil iste kopalke, ah… boli me kurac Če pa bo nekdo kupil nove kopalke po tem, ko jih je videl na meni in mi ta nekdo sovražno uničuje živce. Ah… prekipi v meni. In vem, da je butasto in vse… trenutno se ubistvu niti ne ukvarjam s tem, kaj imajo drugi oblečeni. Razen pri določenih dveh osebah.
Seveda… spet vsi vemo, o kom se govori -.-” Pa saj to ni več res no. Ampak je… *me se gre zabijat z glavo v zid* Sooooovraaaaažiiiiim to… da ne znam nehat govorit o njej in njemu. Pa demet, če mi vse živce popijeta, pa še kaj zraven. Vredu… včasih ni ravno na mestu. No, ponavadi ni ravno na mestu. Potem se hočem pobotat, ker hočem svoje živce nazaj! Ampak ne… potem bota spet nekaj naredila, da me bo razpičkalo, pa lahko je to samo mala zadeva, pa… mi bo dopizdlo. O, demet no… Zgini z mojega peskovnika al pa neki -.-”
Resnično… po mojem vpogledu v njune pogovore na msn (glede te zadeve je tako… vem, da ni prav, ni mi pa niti najmanj žal), sem ugotovila nekaj, kar me je… vrglo na rit? Torej… nekoč pred davnimi časi, sva z mojim kuhala kosilo, ker pač nikogar ni bilo doma, po kosilu pa naj bi vsi prišli. To sem napisala na myspace zadevo, ker se mi je zdelo zabavno ) No… potem pa sem v pogovorih ugotovila, da pa je ona full jezna in bla bla bla (sledila je cela stran samo zato, ker sva kuhala kosilo) in ja… njen ji seveda napiše, da bota tudi onadva kuhala (in res sta in zdaj mi je jasno zakaj ) ). Ampak to se očitno non stop ponavlja O.o Meni je seveda to še zmeraj funny in pišem, kaj z mojim počneva že zato, da jima malce kravžljam živce (and yes, i’m bitch! -.-” ).
Najbolj nemogoča zadeva se je ubistvu dogajala že na zaćetku… greva z mojim v kino… pogledava nek film (oz. ponavadi risanko). In ja! Neverjetno! Naslednji teden greta onadva na isto risanko/film! -.-” OMG no…
Res ne maram ljudi, ki ponavljajo za mano. S stilom ne morejo, ker ga po večini nimam Ampak s takimi stvarmi… Potem me moj tolaži, da ponavljajo zato, ker je moja ideja neki neki bla bla (jp, spet ga nisem poslušala ).
Oh yeah, uglavnem… ko sem svoj problem zopet razlagala človeku, ki mu govorim o svojem življenju kot da je ne vem kaj že… mi je rekel: “Reči svojemu, da naj ji pove, da pri njih ni več dobrodošla.” Mhm, ja, tako ja… ampak potem njegov brat naredi isto in ja… Adijo my life xD Še sreča, da se moj spravi za cel avgust k meni ^^ Pa… na morju bova skupaj ) In če tole preživima… no ja, bova za vedno skupaj Potem pa adijo tista zadeva, ki sem ji včasih rekla mamut in njena copata (ki se tako zelo boji, da bi bil copat, ne zna pa reči nič druga kot ja oz. se strinjati z njo… )
Tako pač je… sedaj pa grem k mojem… ki zapečen leži na postelji… in tamali, ki veselo gleda televizijo… vesela in srečna, ker sem svoje frustacije pozabila tukaj 
Direktnost?
No, za to besedo me zanima definicija… zanima me tudi, zakaj je ljudje ne morejo sprejeti, čeprav vsi navajajo, kako je to super lastnost.
Sama imam za direktnost lastnost, ko je človek sposoben povedati svoje mnenje brez olepševanja. Da, direktna sem. Ne glede na to, da me potem obtožijo marsičesa. Ne, ubistvu sem obtožena kot kakšna čarovnica. Zakaj že?
Po mojem mnenju je med direktnostjo in žaljivostjo tanka meja. Čeprav po večini direktnost še ne pomeni nekaj slabega, ni napad na človeka in ni nujno, da poveš kaj grdega, se vseeno direktnost kot izraz uporablja tudi za žaljenje. Ups. Tukaj se pri meni konča Da, znam biti žaljiva Ampak… kje je meja med mojo direktnostjo in žaljivostjo?
Takrat, ko sem direktna, ponavadi nisem razpičena Enostavno… povem kar si mislim Zadevo skušam oblažiti (olepšati nikakor ne), povedati na človeku čimbolj razumljiv način in potem ostane upanje, da se ne bomo skregali Ko žalim… no, takrat sem “direktna” na ta način, da človeku mečem v obraz vse, hočem, da se počuti slabo in mu tudi na tak način povem. Po možnosti si kaj še zraven zmislim, pa malce napihnem zadevo in takrat ŽELIM, da se skregamo
Zadnje čase ti dve zadevi strogo ločujem. In se za žaljivost tudi opravičim. Za direktnost se pač ne Problem nastane… ah da… pri drugih.
Zadnje čase (jp, zadnje čase mi na veliko dogaja ) poslušam obtožbe… ah, bom kar kopirala, ker si jih itak nisem zapomnila.
- ignoriraj probleme… tudi, če te moti, obdrži zase… zame nemogoč poseg enostavno… o vsakem problemu imam svoje mnenje… in svoje mnenje bom povedala in potem to boli vse okoli mene ( I know… -.-” ). Ampak halo… če se problem tiče mene, mojega fanta, mojih prijateljic, mojih sorodnikov, … bom enostavno povedala svoje mnenje. In ja… direktno. Na nek način bo večina ljudi vzela to kot žaljitev. Še posebej, če se ne postavim na njihovo stran. Jah, moje sožalje
- drugim je boljše, če ne poveš svojega (pravega) mnenja… Pravega je moj dodatek ;D večina ljudi namreč ne želi vedeti resnice… Jaz sem zadnje čase obsedena z resnico… naj še tako boli… želim jo… ampak o tem v kakšnem drugem postu ;D Uglavnem… sama zadeve morem povedati… predolgo sem v sebi držala stvari, ki so me dušile. Trenutno sem pač enostavno v stanju, ko bom fuknala ven za vsako zadevo svoje mnenje. Problem je samo v tem, da se razlikuje od večine mnenj in da… no ja… pač nekateri ne sprejemajo drugačnosti
- če bi kaj znala zadržat zase, se ne bi kregala z drugimi… ok, tukaj pa se strinjam ampak enostavno… zakaj ne bi povedala svojega mnenja? O.o Če je človek dovolj zrel ali karkoli, bo lepo sprejel in bo vse lepo in prav Saj ne rečem… tudi sama znam biti prizadeta, ko mi pa nekdo pove resnico o meni (npr. da vsiljujem mnenje – vem da ga… samo se tega sploh ne zavedam, se pa bom odvadila). Enostavno ne razumem, zakaj drugi ne morejo sprejeti tistega, kar poveš. Vredu, lahko si jezen in vse… ampak da pa iz tega nastane cela drama…
No, to bi bilo počasi vse… čeprav se zagotovo še kaj najde… Sem pa vesela, da sem šla brat stare pogovore… Takrat, ko si v “efektu” oz. “vrtincu kreganja”, zadeve čutiš veliko bolj drugače kot po potresu Vsekakor pa je nekaj… držim se tistega, kar rečem in ne odstopam od tega. Razen takrat, ko se grem žaljenje
Ljudje
Nekoč… daleč nazaj… no, mogoče niti ne daleč nazaj… ko smo bili stari 5 let… mogoče več ali manj… smo vsi verjeli, da so ljudje dobri. Nekako tako… tudi, če so otroka doma pretepali, mučili, … on ni vedel, da je v tem kaj narobe… dokler ga niso spustili v svet…
Potem… ko že malce odrastemo… pa verjamemo v… v kaj? V slabe ljudi? V dobre ljudi? Črno-bela slika? No… kakorkdo. Verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki bodo še v najhujših morilcih iskali nekaj dobrega. Predvsem pa to, kje je okolje zajebalo, da je človek postal tak.
Sama verjamem v filozofijo, da se vsak človek rodi dober. S svojo vizijo. Vsak od nas pusti svoj pečat, če le pride na pravo pot. Govorim o dobrem pečatu – dobrem za celo človeštvo.
Ker verjamem v dobroto, bom v “slabem” človeku najprej poiskala… dobre lastnosti ter zakaj je postal “slab”. In to me na trenutke ubija. Resnično obstajajo ljudje, ki jih preiskujem, preiskujem, preiskujem, … nato pa zmedena zatisnem oči, da ne bi zajokala.
Zmeraj ko se z nekom ne razumem, bom pogledala najprej vase… kje sem zajebala… kako… kdaj… potem pa si razbijam glavo, ko ugotovim, da tokrat nisem ravno prepričana, da sem jaz kriva za karkoli. In to me mori. Vem… najbrž sva v prejšnjih življenjih zajebali situacijo. Ampak kako ji naj sedaj to razložim? Kolikor jo poznam, ni sposobna niti najmanjših duhovnih razcvetov, ker enostavno živi za ta fizični svet, ki počasi propada pred našimi očmi. Kako jo naj prepričam, da bi začeli od začetka?
In ja…. OMG… po vsem tem sranju, ki sem ga preživljala (najbrž z veliko merico dramatičnosti, pa dobro), si še zmeraj želim rešiti stvari. Vsekakor sem ena izmed tistih, ki si mora vse povedati. Ki more dati vse ven… povedati vse… potem pa… se lahko z lahkoto neha pogovarjati in je oseba sploh ne zanima.
Torej? Ljudje? Kaj nas dela ljudi? Kam gremo? Kje je propad? Kako dolgo bomo še rabili vse to sranje, preden nam bo jasno, da se lahko vsi ljudje razumemo med sabo ne glede na vse… ne pravim, da se bomo zdaj poljubljali in objemali, itd. z vsakim (sama, npr., Busha nikoli ne bi mogla… ker mi je človek res poden od podna), ampak lahko bi… živeli brez prepirov, brez jeze, brez ogovarjanja za hrbtom, s čisto dušo in vestjo.
Kdaj?
Solze
Ste se že kdaj počutili nemočne? Razpete med dve stvari, ki ti pomenijo vse? Ah, ne stvari… med dve osebi…
Trenutno… no, razmišljam, kako se sploh počutim, razmišljam, kaj mi je pomembno, iščem na ljudjeh neki dobrega, ne glede na vse, hočem… hočem… kaj hočem? OMG, kaj za boga hočem?
V dreku sem… ne morem ven… ne znam ven… nočem ven (???)… Ne zmorem več… jočem… jočem… jočem… nad človeštvom… nad izgubljenim zaupanjem.
Nikoli… NIKOLI… za boga, NIKOLI ne govori čez mojo sestro… To so bile moje besede, potem sem ga želela… vsaj udariti, če ne ubiti… kako lahko 18-letnik, ki se ima za zrelega in ne vem kaj še vse, izjavi, da je otrok star 7 let grd??? Kako lahko to izjavi samo zato, da kljubuje meni… ne ne… samo zato, ker je MOJA sestra. Kako lahko nekdo to izjavi?? Kako, pizda jim materna? Otroku, ki zgleda kot mlada Barbika… kateremukoli otroku.
Rada bi rešila vso to zadevo… moj fant je končno uvidel bes svojega dekleta…. dvakrat sem mu skoraj ušla iz naročja, ko sem hotela razbiti njegovega brata. Zakaj? Zaradi tega, kar je rekel o moji sestri. Bil je dokaz močne ljubezni… zdaj mi je jasno še nekaj… ker nisem mogla rešiti svoje najboljše prijateljice, skušam paziti na svojo sestro kolikor se da.
Drugi del zgodbe je ta… moja dva sta si zelo želela še enega otroka… štiri neuspešna leta… gledala sem mamine solze, ko je otrok spet zrastel narobe. Ni in ni jima šlo. Na koncu ji je zdravnik rekel, da bodo morali odrezati jajčnika. Solze mojih dveh… OMG, grozljivka… zmeraj se zjočem…
Potem jima je le uspelo… in zdaj… nihče ne bo prizadel našega zaklada… NIHČE! Tale brat se naj samo malo dotakne tamale… dovolj prasice je v meni, da ga obtožim spolnega napada. Briga me… Drugače pa ji naj pove v obraz, da je grda… potem pa itak ne preživi, ker ga zmlatim v… oh, atome…
To je samo del zgodbe… ampak počasi zapiram… premisliti moram, kje sem zopet zajebala…
Nikoli več
Spet sem v istem stanju kot pred letom in še malce zraven.
Takrat sem se razšla, no ubistvu me je on pusti, z enim izmed njiju. No, sedaj ubistvu nisem z nikomer več.
Sovražim občutek navezanosti. Dolgo je trajalo, da mu je uspelo. Ampak zdaj mu je. Pizda mu materna. Še prej bi mogla preklinjati sebe, ker sem sploh pustila nekomu spet k sebi. Sem upala, da bo drugače. Zdaj vidim, da ni.
Ne, tokrat se ne bom rezala, ne, niti jokala ne bom. Bom pa vzela nekaj let zase…
Tablete…
Gledaš jih… strmiš vanje… roka počasi odpira pot do njih… Prešteješ jih… 11. Dovolj, da te ubijejo? Najbrž. Upajmo. Gledaš jih na roki… bele so… majhne… po licu spolzi prva kaplja. In druga… tretja… četrta… si dovolj močen? Iz kljubovanja zmoreš. Pogoltneš. Splahneš. Obsediš. In čakaš, da te zalije tema. Konec. The end.
