Moji najboljši prijateljici…
… ki na žalost to ni več, je pa bila. Najboljša.
Tudi ti se najbrž spominjaš najinih začetkov. Prvi razred. Jaz – totalna čudakinja, samotar, punce pa me nikoli niso marale. Še zdaj me ne. Ti – čudovita, popolna, pametna,… Ne vem, kaj si videla v meni. Najbrž mi nikoli ne bo jasno. Ampak vedi… oboževala sem te. Mogoče to ni bilo nikoli vidno. Pa verjemi, da sem te. Brez tebe sem bila kot riba brez vode. Sama osamljena.
Vem, pri nama je bilo tako – jaz sem te vodila, vse je moralo biti po moje. Ah da, in trmasta seveda.
Veš… vse sva dali skozi… od slabih trenutkov, do dobrih. Nobenega ne obžalujem. Zavedam se, da ti nisem bila vedno v uporo in resnično mi je žal.
Ne vem, kako si ti sprejemala vse skupaj… Ampak jaz… zmeraj sem imela občutek, da morem paziti nate. Ko se je zgodilo tisto, sem bila prestrašena. Tako nemočna. Jezna. Besna. Nase. Zakaj te nisem morala braniti? Nisem izkoristila vsega. Morala bi gristi, brcati, kričati. Žal mi je… Vedno mi bo… Resnično sem bila na robu živcev. Vsak večer sem zaspala objokana, ker ti nisem morala pomagati. Ker si morala dati to skozi. Zaspala… z besedicami… Oprosti mi…
Vem, da nisem nikoli kazala svojih čustev. Oz. vsaj trudila sem se. Ampak upam, da si vedela, da sem te imela in te še zmeraj imam rada. Pogrešam te. Bolj kot karkoli na svetu.
Veš… ponosna sem nate. Uspelo ti je. Super punca si. Našla si si pravo družbo. Ne bom silila vanjo, prav tako te ne bom vlekla v preteklost. Upam samo, da ne boš nikoli pozabila name in, da ti ni žal najinega prijateljstva.
Rada te imam in žal mi je.
Tebi…
… ki naj bi bil moj prijatelj. S poudarkom na naj.
Najbrž se oba zavedava, kako se je začelo. Ne bom rekla, da nama je bilo lepo, popolno. Bila sva dva človeka, vsak na drugem planetu. Počasi sta se najina planeta zbliževala… Postajala eno. Strukturi najinih planet sta se začele ujemati. Gostoti sta si bili zmeraj bližje.
Tako je bilo, kajne? Zmeraj več sva vedela drug o drugem. Brigalo naju je za zunanjost. Pomembna je bila samo duhovnost. Najina prepričanja. Pa kaj potem, če sva bila čudaka, brez prijateljev? Važno je bilo, da sva vedela, da obstajava. Z vsemi problemi. Z vsem, kar prinaša mladost.
Kaj? Kaj se je zgodilo? So na najina planeta popadali meteorji? Sva zašla v črno luknjo? Sploh veš, kaj se je dogajalo?
Oh bog, ko bi vedela… Nočem vedeti odgovorov na vsa vprašanja tega sveta. Ampak… na te si resnično želim odgovora. Nisem se spremenila jaz. To veš. To vema oba. Spremenil si se ti. Zakaj?
Misliš, da je zdaj drugače kot pred 3 meseci? Je svet zdaj bolj krut? Je več problemov?
Ne… ni jih. Problem pa sva imela midva.
Raje si me zavrnil. Prestrašeno. Polno nerazumevanja.
Odšel si v drugo družbo. Je tam res boljše zate? Povej mi… je? Le zakaj imam občutek, da ne?
Ubil si vse, kar nama je bilo skupnega… Pa ne samo to. Odločil si se me uničiti. Zakaj? Kdo ti je opral možgane? Od kdaj se oziraš na mnenja drugih? Zakaj pustiš, da oni vodijo tvoje mnenje o meni? Saj pa me vendar ti veliko bolj poznaš. Veš, zakaj odreagiram drugače od drugih. Veš, zakaj sem drugačna, zakaj se počutim nenormalno, noro…
Veš… lahko bi gradila… na najinem prijateljstvu… Resnično, nisem popolna… Nikoli ne bom… pa vendar… Lahko bi se trudila še naprej.
Tako pa… najina planeta sta se ločila… Izogibata se drug drugega…
Moj je žalosten… na sebi in v sebi nosi del tvojega planeta in joče. Sprašuje se… kako je mogoče, da zmeraj zajebe.
Tvoj pa… v mojem pogledu je onesnažen s CO2… Ti pa očitno vidiš nekaj povsem drugega. Polnega rož in barvnih kamenčkov.
Žal mi je za vse.
Če že gremo…
… pa gremo do konca.
Nekoč… pred davnimi časi… sem zapisala par pravil, kakšen naj bi bil moj sanjski moški. Popoln zame – s tem pa tudi popolna nočna mora. Le kdo bi hotel živeti s človekom, ki popolnoma ustreza določenim točkam zapisanega? S človekom brez napak? Pa saj se ti strga!
Pa vendar, jah copate, so se našli fantje, ki so se strektno držali tistih navodil, pa čeprav to niso bili oni. Zame osebno poden od podna. Nihče se ne rabi spreminjati zaradi nikogar in tudi jaz se ne bom spreminjala zaradi nikogar drugega. Lahko mi pravite, da sem nora, prasica, itd. Ja, gane me. Ampak ne dovolj, da bi se spremenila. Sem taka kot sem in tukaj je lahko samo pika ali klicaj. Ali me sprejmeš ali odjebeš.
Ok, nazaj na temo.
Vsi tisti fantki, ki so skrivali svoje prave jaze, so bili kmalu razklinkani. Z njimi niti ne govorim več, ker je to zame bolno dejanje. Pravzaprav jih preziram. Želijo biti moški, nasedejo pa vsakemu sranju, ki ga ženska da. Samo zato, da ga bodo lahko namočili? No ja, copate.
Moje sožalje, ne maram moških, ki mi lažejo, ki prelomijo obljube, ki sploh karkoli obljublajo. Nikakor ne prenesem dvoličnežev, takih, ki SO, ponavljam SO copate, pa se pred prijatelji delajo zajebane. Po možnosti pred njimi govorijo samo kakšni dobri fukači so (če pa si spal z njim ali ne pa tako ali tako nikogar ne zanima).
No, copat nikoli nisem marala. Kaj bom delala s človekom, ki ga lahko ovijam okoli prsta, pa bo še zmeraj cvilil po moje? Saj ne pravim, da rabim moškega, ki me bo pretepal (takšnega tudi ne bi dolgo mela, ker bi jih kaj kmalu sam dobil, no pa mogoče tudi kaj izgubil 
). Želim si normalno zvezo, v kateri ni zmeraj: “Ja, draga.” “Seveda, draga.” “Vse zate, draga.” in že v prvih dneh zapravi tisoč evrov za ne vem kaka darila. Ah ja, daril ne bom odklanjala. Mislim, kdo pa nima rad daril? AMPAK, če ti dobiš preveč vsega, to nehaš spoštovati. Te ne gane več. In mene, oprostite, ne gane več. Lahko mi prineseš swarovske kristale, pa sploh ne bom vesela (samo na živce mi bo šlo, ker je škoda denarja).
Sem pa duhoven človek. In najbolj pogrešam to, kar mi že eno leto nihče ne more dat: OBJEM. Tisti pravi. Ko se stisneš in veš, da je to to. Hm… mogoče pa so moja čustva postala malce mahlava in tega sploh ne čutim več.
Da nadaljujem. Kot moškega želim nekoga, ki bo znal reči ne, ki bo znal nasprotovati, ki bo povedal, če mu kaj ne paše in, ki bo sklepal kompromise. Le-te najbrž pogrešam bolj kot karkoli. Saj veste – če imate preveč denarja, se ga sčasoma naveličate. Tako kot sem se jaz naveličala zmeraj imeti prav – tudi takrat, ko nisem imela.
Vsekakor se je čar mojih čustev izgubil… pa plani so samo še jeza, žalost, agresija, … Po resnici povedano, nisem več prepričana zaradi česa ali koga sem besna. Najbrž sem najbolj jezna nase. Ker sem človek. Ker imam skušnjave. Ker sem radovedna. Ker lahko vplivam na vse okoli sebe. Ne maram sprememb, le-teh pa je zmeraj več. Ne vidim jim konca.
Druge osebe, ki jih ne maram so pa seveda – kdo drug pa – moški. Celotna populacija. Oz. rečimo nekje od trinajstega leta. Pa še prej, če ima kateri posebne popadke. Zakaj jih ne maram? Ker ne znajo razmišljati. Tudi, ko jim na pladnu ponudiš odgovor, ga ne bodo našli. Ne, saj en rečem, so pametni, hm… potem pa se mi ustavi. Če se tepejo, so preveč agresivni. Če pijejo, so kroniki. Če kadijo, so odvisniki – prav tako, če se drogirajo. Če so copate, so moški brez samozavesti. Če so nabildani, so brez pameti. Če so neurejeni, so kot klošarji. (jp, tole so delno tudi stereotipi, moje sožalje še enkrat)
Pa saj ubistvu… Meni je delno vseeno, če le ima pri sebi vse urejeno. V glavi mislim. Ampak resnično mi gre na živce, da ne znajo brati med vrsticami. Da ne znajo ugotoviti, zakaj je ženska kar naenkrat jezna na njih. Vse bi jim resnično morale prinesti na pladnu, pa še takrat ne zaštekajo. Ali pa se jim zdi malenkost. And here we go again.
Do sedaj sem srečala samo enega moškega, ki je to obvladal. In ne, ni bil gej. Enostavno je takoj ugotovil, kaj je narobe, pa tudi zakaj… In seveda je znal tudi odlično odreagirati.
Zdaj pa sem ugotovila, da mi gre še nekaj na živce. To, da fantje ne znajo biti romantični na pravi način. Oz. ga težko zadanejo. Zame je, npr., romantično gledati zvezdice, se stiskati, ko je -10°C in gledati božično okrašeno mesto… Prav tako je romantično biti z nekom nekje na samem (pa tudi pri njemu doma, če je treba), gori pa samo radiatorček ali pa kakšne svečke, in se potem stiskati v nedogled. Neverjetno – romantik v meni se znova prebuja.
Vsekakor me zabedirajo/razžalostijo/spravijo v slabo voljo ali v bes slike mladih zaljubljencev. Ona žari – on žari, zgledata kot eno. Potem pa še vse tiste romantične (javne) izjave ljubezni, pa pesmi, itd.
In potem se zjočem, zabediram in objavim post.
Slaba volja – 1. del
Se vam kdaj zgodi, da po tem, ko vstanete, greste pred televizijo/računalnik/knjigo, kar naenkrat postanete slabe volje in zato ni kriv slab oz. žlosten film/beden komentar na gz,simpatijah,blogu,itd./žalosten konec, nepričakovan zaplet,itd.?
Meni se. Danes znova. Ubistvu, danes bi moral biti lep dan, dan, ko si spočijem živce od vseh obveznosti, tudi od fanta, dan, ko bi naj nabijala glasbo, gledala filme in mogoče (če bi se mi seveda zaluštalo) še malce pogledla v knjige. Pa se je podrlo… Saj ne, da ne bi bila navajena, da se moji načrti ali podrejo ali pa spremenijo – ampak resnično mi gre na živce.
Če gremo odkrivati vzrok moje žalosti… Hm… zakopan je v meni in čeprav ga vem, si ne bom priznala. Zakaj? Ker je po mojem mnenju čisto brezvezen. In po mojem mnenju je tudi malce več razlogov.
Najraje bi kričala skozi okno moje podstrešne sobice, preklinjala, spravljala iz sebe vso žalost in jezo. Zmeraj sem poslušala: “Jokati in razburjati se je brezveze, samo živce izgubiš.” Hm, ja, se strinjam. Obstaja pa še ena stran… Včasih človek more nekako spraviti iz sebe negativno energijo, svojo žalost, pretresenost, jezo,… Takrat je jok, razbijanje, preklinjanje,… super zadeva. Tudi boksarska vreča je super zadevca.
Včasih… ampak res samo včasih, ker če imaš napad besa ni ravno dobro, da poškoduješ še koga zraven… pa je dobro imeti ob sebi osebo (to je lahko kdorkoli, včasih tudi domače živalce pomagajo – tukaj odštejemo ribice in podobne živali), ki se bo stisnala k tebi in te pomirila. Če seveda obstaja. In če zna obvladati te zadeve. In seveda je lepo, če te dobro pozna.
Jaz rabim vse troje – podivjati do konca, boksarsko vrečo in osebo, ki me bo na koncu umirila. In pa povila rane. Takšne in drugačne.
Ker pa vsega nikoli ne moreš dobiti… Se bom pač danes zaprla v sobo, užgala stereo in se drla kot nora (upam, da sosedi ne bodo poklicali policije). Nato pa pač povila roke, se spravila sem gor in pisala o vsem, kar mi bo prišlo na pamet… (imam občutek, da bi včeraj res mogla ostati v Polju xD )
Samo to…
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
.
.
.
Če pa jo bom kdaj, bo samoobramba za moje živce, ker jih je obrabila do konca.
Kaj več o NJEJ pa drugič, ker trenutno si govorim samo spodnje:
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
.
.
.
Ljubim te
Sem človek (če si še zmeraj lahko tako rečem), ki mu stvari zmeraj ne gredo po načrtu in tako kot bi si sam želel. Enostavno… Lahko imam neko osebo rada… Ampak, da bi jo ljubila?! Ni ljubezen tista zadeva, pri kateri moraš biti na nekoga navezan, moraš ga pogrešati, moraš to in ono? Jaz… sovražim navezanost. Rada sem svobodna, samostojna. Nočem pomoči, ker verjamem v to, da si more vsak človek pomagati sam. Pika. Če te doleti kaj grozljivega, si moreš pomagati sam, ker te je to doletelo samo zato, da se iz tega kaj naučiš. In da potem postaneš močnejši. Ali pa zgubiš. Saj veste… kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Kot zakon narave: Ptič, ki ne more preživeti sam, bo prej ko slej umrl. Ni tudi pri ljudeh tako? Kdor ne zdrži več, naredi samomor. In ne, to ni pobeg od težav. Ko umreš, te boli za težave, enostavno umreš, ne živiš več, ni te.
Da ne skrenem s teme…
Nekoč sem ljubila… Resnično. Z vsem srcem. Navezala sem se. Na žalost. Fant je bil sicer super… Nekaj najboljšega, kar sem lahko takrat imela. Na žalost. Sem ga scefrala. Predvsem psihično. Enostavno ni več zdržal… Pet dni zaporedoma se je napil (prej sploh pil ni), nato pa me pustil. Jaz pa v jok in konec. Od takrat do zdaj je bila tema. Karkoli sem delala, karkoli sem videla, karkoli sem karkoli že.
Sedaj… Se dogaja s sedanjim isto. Ne ljubim ga. Ne upam si. Nočem ga. Mislim, da mu ni jasno. Ne razume, da kričim nanj samo zato, ker hočem dokaz, da me ne bo pustil. Da me ne bo pustil niti po tem, ko se bom razpizdila zaradi najmanjše malenkosti. Niti takrat, ko bom požrla najbolj sveto stvar. Vem, da ga s tem odganjam. Pa vendar si ne morem pomagati. Nočem biti spet razočarana. Nočem si graditi gradove med oblaki, potem pa spet padati nazaj na Zemljo.
Zavedam se… da še zmeraj po tihem pogrešam bivšega… V določenih primerih je znal veliko boljše delati z mano. Vedel je, kdaj manipuliram z njim, kdaj ga samo jebem v bučo, kdaj… Pogrešam ga tudi zaradi nedolžnosti najine zveze… Takrat sem še bila prepričana, da bom lahko z njim – ki mi je bil prvi in takrat edini – ostala do konca življenja. To je bila tista sladka želja. Biti z enim moškim, le z enim se kdajkoli poljubljati, le z enim kdajkoli spati, le enemu kdajkoli reči ljubim te. Z njegovim odhodom mi je uničil še tisto zadnje najstniško upanje, zadnje najstniške želje.
Sedanji pa veliko bolj razume moj duhovni svet. Čeprav ga ne mara. Pa vseeno sem jaz toliko v njem, da ga mora sprejeti. Včeraj pa je tudi priznal, da ve, zakaj hočem s tega sveta. Ne, ne mislim na samomor. Tega ne potrebujem več.
Žal mi je za vse napake, ki sem jih storila in, ki jih še delam. Pa vendar… te moram ljubiti? Si lahko dovolim, da te ljubim? Sploh želim, da me TI ljubiš?
Odgovor na vsa vprašanja je NE. Nočem človeka, ki bi bil navezan name in nočem, da sem jaz navezana na kogarkoli. Ker me bo to obremenjevalo pri mojem cilju.
Oprosti.
Kako se lahko lep dan…
…spremeni v slab dan.
Saj ne, da bi bilo to pri meni nekaj nenaravnega. Nekako nisem ena izmed ljudi, ki se ravnajo po jutru, ampak bolj po dogodkih. Zaradi mene je lahko zjutraj lepo vreme, ptički žvrgolijo, itd. Lahko tudi zjutri skačem od veselja, se počutim srečno in oh in sploh, potem pa popoldne… Ah ne, saj ne rabi veliko biti, že to, da vlak zamuja, da je soba razmetana, da bomboni niso na pravem mestu, me lahko spravi v slabo voljo (ki ponavadi pripelje do kričanja na – koga drugega pa kot – fanta).
Vsekakor ne smem biti preveč srečna, ker sem lahko potem tudi preveč nesrečna v eni sekundi. Kakorkoli bi to opisali psihologi, to se dogaja in to je dejstvo.
Pa vendar… gremo na današnji dan.
Potekal je sweet, nice, itd. Sicer me je bolela glava, ampak tudi to se da preživet. Dokler… DOKLER… No, dokler me nista ugovorila dva neznana fanta… Ne, saj ne, ego se ti dvigne, če te nekdo osvaja. Dviga pa se tudi pritisk, če moški ne znajo odnehati, ko se reče nehaj. Na srečo me je preteklost naučila samoobrambe in še marsičesa (med drugim tudi to, da moškim ni ravno za zaupati, tudi ko si oblečena kot nuna). Potem pa še zavohaš dim (nisem ravno prepričana, da je bil cigaretni, ker je tipo imel nekam majhne zenice) in te mine. Pa seveda še blefiranje, ki ne vodi nikamor, ker sem ga zaštekala v sekundi.
(razpoloženje malce upadlo, ampak na srečo se med sprehodom tudi dvignalo)
No, sedaj, za računalnikom, pa se sprašujem…. Zakaj, o zakaj, komu sem nekaj zagrenila, da se je toliko ljudi obrnilo proti meni? Saj ne, imam perfektnega fanta, ki mi pomeni vse in še več. AMPAK (zakaj, o zakaj, zmeraj obstaja ampak?!) še zmeraj se počutim osamljeno… Na kratko povedano. Od nekdaj se nisem razumela s puncami… Sedaj pa je… hm… 1000x slabše. Ne samo, da se ne razumem, ubistvu nimam niti ene prijateljice (in zadnje čase niti prijateljev, ker… ah, saj mi ni jasno zakaj). Delno ne samo po moji krivdi (ja, ja, vem, samo iz dreka se skušam zvlečit). Imam pač določene moralne pogoje in ne najdem nikogar, ki bi mu ustrezal. Torej moja najboljša prijateljica ne sme:
- piti
- kaditi
- varati fanta (če ga ima)
- kurbiriti okoli
- lagati
- obirati mene za mojim hrbtom (niti kogarkoli drugega)
- biti fukjena na pretepanje – še posebej šibkejšega
7 lahkih lastnosti, ki pa jim zadostuje mogoče 1% naše mladine. JUHEJ!!!
Sama se zavedam, da bi morala malce spusti svoje želje, vendar:
- kaj naj delam z nekom, ki pije, če pa sama ne pijem že dobro leto in mi gredo pijani osebki na določen organ, se mi to zdi čisto brezveze in kar nekaj.
- kaj naj delam z nekom, ki kadi, če pa sama nikoli nisem niti probala, mi gre cigaretni dim resnično na določen organ, ker uničuje moje zdravje, moje glasilke in me spravlja v jok (oči se mi začnejo solziti).
- kaj naj delam z nekom, ki vara svojega fanta, če pa je ta oseba zame preprosta kurba, ki ima fanta samo zato, da ga ima? In je to zame pod vsem, kar lahko narediš.
- glej zgoraj + sem ostro proti nespoštovanju lastnega telesa, kar ta dekleta zagotovo delajo…
- kaj naj delam z nekom, ki mi laže v obraz, mi meče pesek v oči in ji ne moreš zaupati?
- kaj naj delam z nekom, ki me za hrbtom obere tako, da še kosti ne ostanejo? In ko/če se kdaj skregata, ne razloži v enem dnevu vse tvoje slabe lastnosti in sranja, ki si jih (po pomoti) naredil.
- kaj naj počem z nekom, ki obožuje, ko se trije spravijo na enega? Tak, ki uživa v tem, zagotovo še ni nikoli v življenju nikoli dal tega skozi, niti ni človeški, niti se ne zna postavit na mesto nekega drugega človeka. Je egoist, skrbi samo za svoje dobro in taki ljudje so ponavadi tudi materialisti. Torej popolno nasprotje mene.
In tako ugotovimo, da ubistvu tudi, če lahko spustim kriterije, jih nočem…. Raje sama kot pa s takimi ljudmi. To pa še ne pomeni, da ne smem biti žalostna. Lahko sem.
Uvod
Na kratko.
Tole je nastalo po dolgi in burni noči, polni prepirov (beri: jaz se derem – fant me miri). In tako sem se odločila… da rabim prostor, kjer/ki:
- me nihče ne bo poznal
- nihče od znanih ne bo bral
- se ne bom sekirala, kaj si drugi mislijo
- bom lahko po mili volji stresala vsa svoja čustva (od praveka dalje)
- bo (skoraj) zmeraj pri roki
Torej… sem svoj prejšnji blog obesla na klin in “naredila” tegale… Namenjenega eni sami stvari… Negativnim čustvom.
