Drugačen pogled na svet

Sem človek (če si še zmeraj lahko tako rečem), ki mu stvari zmeraj ne gredo po načrtu in tako kot bi si sam želel. Enostavno… Lahko imam neko osebo rada… Ampak, da bi jo ljubila?! Ni ljubezen tista zadeva, pri kateri moraš biti na nekoga navezan, moraš ga pogrešati, moraš to in ono? Jaz… sovražim navezanost. Rada sem svobodna, samostojna. Nočem pomoči, ker verjamem v to, da si more vsak človek pomagati sam. Pika. Če te doleti kaj grozljivega, si moreš pomagati sam, ker te je to doletelo samo zato, da se iz tega kaj naučiš. In da potem postaneš močnejši. Ali pa zgubiš. Saj veste… kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Kot zakon narave: Ptič, ki ne more preživeti sam, bo prej ko slej umrl. Ni tudi pri ljudeh tako? Kdor ne zdrži več, naredi samomor. In ne, to ni pobeg od težav. Ko umreš, te boli za težave, enostavno umreš, ne živiš več, ni te.

Da ne skrenem s teme…

Nekoč sem ljubila… Resnično. Z vsem srcem. Navezala sem se. Na žalost. Fant je bil sicer super… Nekaj najboljšega, kar sem lahko takrat imela. Na žalost. Sem ga scefrala. Predvsem psihično. Enostavno ni več zdržal… Pet dni zaporedoma se je napil (prej sploh pil ni), nato pa me pustil. Jaz pa v jok in konec. Od takrat do zdaj je bila tema. Karkoli sem delala, karkoli sem videla, karkoli sem karkoli že.

Sedaj… Se dogaja s sedanjim isto. Ne ljubim ga. Ne upam si. Nočem ga. Mislim, da mu ni jasno. Ne razume, da kričim nanj samo zato, ker hočem dokaz, da me ne bo pustil. Da me ne bo pustil niti po tem, ko se bom razpizdila zaradi najmanjše malenkosti. Niti takrat, ko bom požrla najbolj sveto stvar. Vem, da ga s tem odganjam. Pa vendar si ne morem pomagati. Nočem biti spet razočarana. Nočem si graditi gradove med oblaki, potem pa spet padati nazaj na Zemljo.

Zavedam se… da še zmeraj po tihem pogrešam bivšega… V določenih primerih je znal veliko boljše delati z mano. Vedel je, kdaj manipuliram z njim, kdaj ga samo jebem v bučo, kdaj… Pogrešam ga tudi zaradi nedolžnosti najine zveze… Takrat sem še bila prepričana, da bom lahko z njim – ki mi je bil prvi in takrat edini – ostala do konca življenja. To je bila tista sladka želja. Biti z enim moškim, le z enim se kdajkoli poljubljati, le z enim kdajkoli spati, le enemu kdajkoli reči ljubim te. Z njegovim odhodom mi je uničil še tisto zadnje najstniško upanje, zadnje najstniške želje.

Sedanji pa veliko bolj razume moj duhovni svet. Čeprav ga ne mara. Pa vseeno sem jaz toliko v njem, da ga mora sprejeti. Včeraj pa je tudi priznal, da ve, zakaj hočem s tega sveta. Ne, ne mislim na samomor. Tega ne potrebujem več.

Žal mi je za vse napake, ki sem jih storila in, ki jih še delam. Pa vendar… te moram ljubiti? Si lahko dovolim, da te ljubim? Sploh želim, da me TI ljubiš?

Odgovor na vsa vprašanja je NE. Nočem človeka, ki bi bil navezan name in nočem, da sem jaz navezana na kogarkoli. Ker me bo to obremenjevalo pri mojem cilju.

Oprosti.