Tebi…
… ki naj bi bil moj prijatelj. S poudarkom na naj.
Najbrž se oba zavedava, kako se je začelo. Ne bom rekla, da nama je bilo lepo, popolno. Bila sva dva človeka, vsak na drugem planetu. Počasi sta se najina planeta zbliževala… Postajala eno. Strukturi najinih planet sta se začele ujemati. Gostoti sta si bili zmeraj bližje.
Tako je bilo, kajne? Zmeraj več sva vedela drug o drugem. Brigalo naju je za zunanjost. Pomembna je bila samo duhovnost. Najina prepričanja. Pa kaj potem, če sva bila čudaka, brez prijateljev? Važno je bilo, da sva vedela, da obstajava. Z vsemi problemi. Z vsem, kar prinaša mladost.
Kaj? Kaj se je zgodilo? So na najina planeta popadali meteorji? Sva zašla v črno luknjo? Sploh veš, kaj se je dogajalo?
Oh bog, ko bi vedela… Nočem vedeti odgovorov na vsa vprašanja tega sveta. Ampak… na te si resnično želim odgovora. Nisem se spremenila jaz. To veš. To vema oba. Spremenil si se ti. Zakaj?
Misliš, da je zdaj drugače kot pred 3 meseci? Je svet zdaj bolj krut? Je več problemov?
Ne… ni jih. Problem pa sva imela midva.
Raje si me zavrnil. Prestrašeno. Polno nerazumevanja.
Odšel si v drugo družbo. Je tam res boljše zate? Povej mi… je? Le zakaj imam občutek, da ne?
Ubil si vse, kar nama je bilo skupnega… Pa ne samo to. Odločil si se me uničiti. Zakaj? Kdo ti je opral možgane? Od kdaj se oziraš na mnenja drugih? Zakaj pustiš, da oni vodijo tvoje mnenje o meni? Saj pa me vendar ti veliko bolj poznaš. Veš, zakaj odreagiram drugače od drugih. Veš, zakaj sem drugačna, zakaj se počutim nenormalno, noro…
Veš… lahko bi gradila… na najinem prijateljstvu… Resnično, nisem popolna… Nikoli ne bom… pa vendar… Lahko bi se trudila še naprej.
Tako pa… najina planeta sta se ločila… Izogibata se drug drugega…
Moj je žalosten… na sebi in v sebi nosi del tvojega planeta in joče. Sprašuje se… kako je mogoče, da zmeraj zajebe.
Tvoj pa… v mojem pogledu je onesnažen s CO2… Ti pa očitno vidiš nekaj povsem drugega. Polnega rož in barvnih kamenčkov.
Žal mi je za vse.
