Nepremišljene besede letijo z jezika
Zjutraj sem se na vlaku zagovorila. Sedim jaz, moja sošolka (bivša prijateljica, tista, ki sem jo spravljala pijano domov) ter fant, s katerim se pač menima, nič kaj zlo globokega. Nekako pridemo na nekakšne probleme, ko on izjavi, da pa on nima takih problemov, kot midve. Začuden pogled. Kako prosim? Da, on ma probleme samo šolo. Jaz mam probleme s svojo preteklostjo in pogledom na svet. Kar sem tudi ugotovila, ko jima nikakor nisem mogla dopovedati, da jaz ravno nimam neprijateljev, ampak samo ljudi, s katerimi se enostavno ne menim, ker niso dovolj moralni zame. In potem seveda napad, kako sem lahko takšna in bla bla bla. Ah da, zdaj vidim, kaj jim gre v nos. Pa seveda to, da imam neprijatelje. Ne, ubistvu jih nimam. Samo ne menim se z njimi. Nimam stika. Kontakta. To je to. Oni meni ne pomenijo nič, jaz pa njim… no, kakorkomu. Me niti ne zanima preveč.
Potem se seveda sošolka spravi name, če njo tudi ne maram, ker je ukradla 5 €. In jo seveda lepo vprašam, če ni mogla vprašati. Pa začne mencati. Ja, lepo te prosim… lahko bi lepo vprašala 
Ampak ne, ona je samo vzela. Pa itak je to zelo popularno dan danes. Ne boste verjeli, ampak niti tega mi nista verjela.
Nato sta se spravila na to, da pa potem jaz nimam prijateljev. Hm… moj fant ni popoln. Se pa trudi. Prav tako ni popoln njegov brat. Pa čaki, ne popoln nihče od mojih prijateljev. Ampak oni ne kradejo. Oni ne fukajo s stotimi ženskami. Oni se ne napijejo tako, da jih morem jaz gledati. Oni me ne izdajo. Ne vem, kaj bi še zdaj radi?
Ne, nimam veliko prijateljev. Znižujem kriterij. In to me boli. Zakaj? Vsa ta leta sem imela čisto znižan kriterij. No, ga nisem imela. Pač iz enega ekstrema v drugega. Se zavedam tega. Ampak jaz enostavno nočem spet imeti čudnih ljudi okrog sebe. Raje imam enega človeka, ki mi bo stal ob strani in me ne bo izdal, kot pa 200, ki bodo za mojim hrbtom spravljali ven neumnosti. Hvala, ampak, ne hvala Resnično mi ni jasno, zakaj se ljudje ne morejo sprijaznati z mojim načinom življenja? Pa kaj, če se obnašam kot da je post. Koga briga, če nisem pila že več kot eno leto, seksala tudi ne, kadila sploh nisem, drog tudi ne, ne jem mesa in ravno toliko, da ne živim od vode? Aja, pa žuriram tudi ne. Ne vem, kaj jim gre v nos? Mogoče se jim zdi, da zapravljam življenje. Bom spet poslušala, kako bo pa čez 10 let, ko se mi bo strgalo? Kako bom takrat, ne vem, pila, kadila, se drogirala, ratala kurba in ne vem kaj še vse. Ah ne… ne bom šla v ta ekstrem, verjemite. V tem ekstremu, ki še ni ravno ekstrem, bom ostala. Začela pa bom seksat, da boste vsaj malo pomirjeni
Moje neprenašanje sprememb
Vsi imamo radi spremembe, kajne? Še posebej na boljše. Oz. vsi imamo radi spremembe na boljše. Oz. nekateri IMATE radi spremembe na boljše.
Jaz… sovražim vse spremembe. Še pri tistih na boljše, začutim kamen v želodcu, začne me zvijati in študiram… le kaj zaboga mi je tega bilo treba. Pa saj ni bilo tako slabo kot je bilo… res ni bilo najboljše, ampak no… saj ni bilo tako slabo.
No, to sovražim pri sebi. Zakaj? Ker me zvije ob vsaki mogoči spremembi. Tako rada bi videla, da se določene stvari spremenijo, ko pa se pa… bum, aw aw, mamici pod krilce. Najraje. Pa seveda tega ne storim. Raje premišljujem. O tem, kako sem bedna, seveda.
Sploh se ne spomnim, kdaj se je to začelo. Lahko pa vam povem, da me zmeraj gloda, če je to res dobro. Tako je, na primer, bilo, ko sem začela biti družabna. Nisem se več toliko zapirala, poskušala sem se vključiti. Ob dobivanju oseb, ki sem jim ubistvu pomagala, pa me je začel glodati občutek krivde. In postavila sem se na realna tla. What the fuck je narobe s tabo ženska, da te žere občutek krivde, ker navezuješ stike? Ok, še danes mi ni jasen odgovor. Ampak ta občutek se je polegel.
Naslednjič se je občutek pojavil, ko sem začela navezovati stike z mojo najboljšo prijateljico. Tukaj je šlo zgolj za strah… zaradi česa? Da se ne bova več ujeli, da sva se preveč spremenili. No, na srečo sem danes ugotovila, da ni tako zelo hudo… Še zmeraj je najbolj toleranten človek, kar jih poznam, jaz pa najbolj zajebana xD oh, rada jo imam ^^
Spet pa se je pojavil ta občutek danes. Punco fantovega brata ne, da nisem marala, ampak bila je oseba s katero ne bi nikoli stopila v kontak, po drugi strani pa me je mikala ravno zaradi tega. Ker se zavedam, da bi morala spustiti te kriterije. Torej… danes izgleda tako, kot da sta šla narazen. Milo rečeno. In že me je stisnilo – tokrat tako močno, kot že kak mesec ne – in resnično mi ni jasno zakaj. To je zame nevtralna sprememba. Ampak vseeno… nisem želala, da greta narazen. In zdaj mi je resnično žal, če sem kdaj tako mislila. Ne vem zakaj, ampak lažje mi je bilo biti pri njiju, ko sem vedela, da njega držijo določene dolžnosti. Sedaj… ne vem, če si upam biti sama tam. Enostavno ne po tistem, ko sem videla tisti prizor… ko so me njegove roke spomnile na tisto sobo. Spolnost se lahko omenja, dokler meni to paše, dokler je po mojih načrtih, itd. Ko mi začne uhajati iz rok, pa se ustrašim. In da, spolnosti se še zmeraj bojim.
Zaključek: sovražim spremembe. Kakršnekoli. Vem pa, da morajo biti. Torej imam še eno zadevo, s katero se bom mogla ukvarjati.
Slaba volja – 4. del
_______ se drži zelo dobro. No, ne ravno dobro. Odlično.
Stvari potekajo zmeraj bolj kot morajo, drži se načel (vsaj po večini), začela se je zanimati nazaj za knjige – in padla v kvantno fiziko. In interpretacijo kvantne mehanike z mnogimi svetovi, ki jo je predstavil Hugh Everett. Fiziki je še zmeraj niso potrdili, ker se jim zdi preveč neverjetna, nihče pa tudi še ni mogel dokazati, da ni pravilna. Ah da, s temi zadevami se ukvarjam zadnje čase in če zagledate punčko, ki v roki drži debelo bukvo, jo bere čisto prvzeto, nato pa z zmedenimi učkami zre nekam v daljavo – mhm, to sem jaz.
Prav tako bom začela razčlenjevati Celestinsko prerokbo. Prva oseba mi je že pokazala pot… opazuj ljudi. Nato me je tolažila, ker sem rahli dislektik.
Enostavno… kako je mogoče, da se v mojem življenju določene osebe zmeraj znova pojavljajo, prihajajo na mojo pot. Vem, morala bi jih ogovorit. Ampak še vedno sem antitalent za navezovanje stikov. Razen z osebami, ki imajo kakšen problem. Z njimi se lahko ure in ure pogovarjam o njihovih problemih, jih tolažim in iščem rešitve. Z nekom, ki je čisto vesel, pa vseeno nezgovoren, bi obstala pri: “Danes je pa resnično lepo vreme, kajne?” Ja… dobesedno ne premorem več domišlije.
To, da premišljujem, da bi na pijačo povabila profesorico, je seveda čisto druga zgodba. Seveda bi bilo to povabilo predvsem zasebne vloge in ne bi imelo niti najmanj veze z ocenami, šolo, itd.
Uglavnem… postajam tečna od vsega tega interneta. Na njem prežim za bodočo prijateljico, s katero bi se lahko videla tudi v živo. No, zmeraj je kaj narobe. Vsekakor se jaz sploh ne znam več menit z dekleti. Kako se naj menim o make-upu, če pa se namažem 1x na mesec (če se)? Ali pa o fantih? Ali o filemskih zvezdah? O BB-ju? Lahko se menim o vremenu. Pa o glasbi. Nato se konča. Pa mi ni ravno jasno zakaj.
Žre me že nekaj časa… ampak dejstvo je, da rabim žensko družbo. Ah ne, rabim družbo nasploh. Zmeraj manj je ljudi, ki jih moje razmišljanje ne prestraši, še manj pa tistih, ki ga razumejo. Raje sem jaz tisti čudak, ki teži nekaj o duhovnosti in o tem, da je vsak na svetu zato, ker ima določeno vlogo. Seveda pa takrat, ko kaj potrebujejo, z veseljem kliknejo človeka, ki jim odpiše takoj in se trudi narediti vse, da bi bili spet nasmejani. Ampak… kdo bo pa pomagal meni, ko bom potrebovala žensko energijo?
Sovraštvo
___________ je začela z očiščevanjem. Sovraštva sicer ni bilo težko očistit, ker ubistvu… No, ________ ni nikoli zares sovražila. Samo… ni marala…
Torej mi sploh ni težko narediti čistko. Tako, nikogar ni, ki bi ga sovražila. Enostavno. Ne obstaja. Pa se tule ne igram nekega angela, boga ali karkoli. Enostavno… to ne pomeni, da sem zdaj oh in sploh in nastavim lice, če me kdo klofutne. Samo do tega človeka bom gojila – ah ne gojila, to bi bolj pomenilo, da želim to – dobila negativne občutke. Včasih jih s sabo privlečemo iz prejšnjih življenj, zato bom zagotovo šla te počitnice na regresijo.
No, da ne skrenem s teme. So osebe ob katerih imam negativne občutke. Bodisi name oddajajo slabo energijo ali pa oni oddajajo negativne občutke (mogoče tudi sovražijo). Vem, da je veliko ljudi takih, ampak takim se enostavno ognem. Res pa je, da če jih vidim nemočne… jim morem pomagati. Pa me lahko obešajo, obirajo, karkoli. Pomagati, če seveda to hočejo. Enostavno… nekaj čudnega se dogaja 
Zakaj pa ponavadi dobim negativne občutke ob nekom? Hm… en del je tistih ljudi, ki so ti antipatični že na prvi pogled (v večini to prihaja iz prejšnjega življenja), potem pa obstajajo ljudje, ki so te razočarali v tem življenju. Glede na to, da imam jaz toliko antipatičnih oseb v tem življenju, morem biti precej stara duša 
Kdo vse pa me razočara v tem življenju? Ljudje, ki so slabi. Moralno nemočni. Saj ne, da je teh resnično veliko. Se trudim razumet, ampak ko pride preko določene meje oz. sem izdana jaz in se jaz počutim slabo. No, takrat z osebo enostavno prekinem stik. Neham se menit. Pa lahko skače, se dere, itd. Po novem pa ji vseeno pomagam.
________ se je naučila še nekaj. Nikomur ne želi slabega. Tako ne želim slabega niti bandu (zadnji konflikt), upam, da jim bo uspelo.
Nekako… tako kot je, je. Vsekakor pa lahko pozabite, da bi se komu opravičevala ali v rit lezla ali karkoli. Če želi človek, s katerim se ne menim, kaj storiti, more najprej spoznati, kje je storil napako in se opravičiti. Ker ponavadi jaz nisem kriva za razne konflikte (če pa sem, pa tega ne vidim – sem samo človek, še zmeraj).
Tako… ne rečem, da se ne bom še kdaj bunila, drla, preklinjala, obirala. Vsekakor, ko bo šlo čez rob mojih živcev. To pa bo po novem… trajalo malce dle
Babica
Moja babica (v nadaljevanju babi) je čudovita ženska. Po njej imam močen značaj, prenesem veliko sranja, ipd. Na žalost se ji zadnje čase leta in psihično težki dogodki zmeraj bolj poznajo. Ampak gremo nazaj… v preteklost, ko je bila še… precej mlada.
Ko gledam posnetke – še vedno na videokaseterju, ki je pri babiju že prazgodovinski, skupaj s televizijo – mojega krsta… Ah, mlada mama s trajno, mlada babica, pa seveda stara mama (oz. prababica kot ji ponavadi pravite). Pa seveda mlada jaz. To so tisti ostanki… Preplavijo me znani občutki.
Babija se spomnim že od precej mladih nog. Rada sem jo imela. In ona mene. Bila sem njena prva vnukinja. Tudi po tem, ko smo se pri mojih petih letih preselili le 10 minut hoje od nje, sem bila ves čas pri njej. Ima namreč kmetijo. Sicer do takrat, ko sem še živela pri njej, nisem bila ravno navdušena, starejša pa sem rada pomagala. Metala krmo kravam. Hranila pujske. Vsekakor pomagala na polju, v gozdu, na vinogradu. No, to še sedaj.
Ampak od kar se spominjam babija, je bila to ena izmed najboljših žensk v mojem življenju. Spomnim se, ko mi je prvič rekla, da sem jo razočarala. Pri kakih osmih, devetih letih. Zapeklo je… in boli še danes.
Zmeraj mi je stala ob strani, nekako je bila moj vzor. Vem, da sem se od takrat spremenila. Ona pa na žalost tudi. Starost jo je zrušila. Nihče od njenih sedanjih vnukov je ne pozna kot močno in usmiljeno žensko. Kot človeka, ki se nikoli ne razburja. Sedaj jo vse spravlja v slabo voljo. Čas in starost sta pač naredila svoje. Pa vse tisto sranje, ki je prišlo na dan. Očistila je vse, kar je lahko, pomagala je vsem, ki jim je lahko. Na žalost ne najdeva več skupne točke 
Včasih se še spominjam njenih močnih objemov (no, s tistimi 100 kg res ni mogel biti nežen ). Pogrešam sedenje na njenih kolenih, jokanje v njenem naročju, pogovore o ne vem čem vse. Nikakor si ne predstavljam, da bi ona umrla pred mano. Grozljivo bi bilo. In pogrebi so mi po svoje tako smešni.
Babi, hvala ti za vse. Rada te mam :*
Poslovilno pismo
Ali karkoli sem že dobila v roke od bivšega banda. No, bolje rečeno od bivšega ritem kitarista. Da je vse tole sestavil, je seveda rabil 2 dni, ker pač določene stvari je težko nametat v obraz. Ne bom trdila, da je veliko imel narobe, je pa bilo precej stvari spremenjenih. Če bi vse skupaj sestavili v celoto, bi itak ugotovili, da oni so me vrgli iz banda, sem pa delno tudi jaz kriva. Ker mi je šola bolj pomembna od banda. Moje sožalje.
Glej …jaz sm ti zelo hvaležen, da si bila do zdaj z nami v bendu.Kr si nam finančno res pomagala veliko. Ampak ti očitno res ne vidiš določenih stvari tako kot so, kr jih verjetno tudi nočeš. Ven smo te “fuknili”? _________, nismo te mi vrgli, niti noben drug, sama si odšla,SAMA…Spomni se, kdaj sm ti prvič rekel, da se probaj doma zmenit, za mesec marec in april, da boš lahko dlje ostajala na vajah. Mislim da je blo to nekje ob koncu januarja a ne?Pa tega ti nism rekel samo 1x veš. Spomni se …potem je minilo kar nekaj sobot, ko sm te jaz poklical(kolko krat pa si mi ti mela čas poklicat, pa se ne spomnim več,kr me nisi skoraj nikol) in ti po telefonu rekel, da prosi svoje starše, če bi ti lahko dlje ostajala .Nism ti rekel, da boš morala ostat dlje, tega ti ni rekel noben. Jaz sm te samo prosil. In sm ti tudi rekel, da šola ne sme trpet zaradi benda. Se spomniš?Upam da se no…In tukaj se je začelo…zatem si enkrat na vaje pripeljala svojega fanta(kar mene osebno ni motilo,me nima zakaj)…A se spomniš, ko sva se takrat spet hotela pogovorit o tem, da bi bilo za bend zelo dobro, če bi ti lahko na vajah lahko ostajala dlje(Vsaj do 18.00, pa bi bilo več kot dovol veš).Ampak , kr je bila ura že 16.45, si ti morala “zagrabit” svojega fanta in ga “odvlečt” v avto.Za bend pa si nisi vzela niti minute časa, da bi se lahko vsaj normalno pogovorila.Tu sm začel opažat da tebe boli kurac(sorry, ampak ne najdem primernejšega izraza) za ta bend. Preprosto več nisi kazala zanimanja za nas (to sm opažal zadnja 2 meseca).Kaj si pa mislila, da se lahko s takim delom doseže, kot si ga kazali ti?…Problem je tem, da sm jaz dal v ta bend vse kr mam. Sm se skušal pogovorit s tabo, ampak tebi se to očitno ni zdelo pomembno. Ti pa tega očitno nisi razumela. Pa sm ti to povedal že veliko krat, pa si samo kimala….Da bi pa te nekaj prosil, pa klečal pred tabo…a veš kaj…ne hvala. S takšnimi mam izkušnje, in ti povem da smo na hitro končali. Da ne govorim o tem, zakaj si po našem nastopu 25.1 tako hitro odšla domov…vsaj povedla bi lahko, ali sta ti to rekla starša ali pa tvoj fant, da moraš tako hitro domov …saj me ne briga več…sploh ne. Maš kak hočeš, tvoj problem, ne moj.
Nato pa sm se jaz malo zamislil nad tabo in se vprašal:” zakaj se jaz pogovarjam z gluho osebo, če me pa itak nič ne razume, a me noče razumet?…ampak ta oseba je gluha le občasno, kolko sm jaz opazo…”tu pa smo se potem odločili, da je tega dovolj! In da preideva k bistvu…. ________ nismo te fuknili…sama si odšla zaradi tvojega obnašanja(pred kakšnima 2 mescoma, kot že veš), ki si ga kazala do benda. Čist preprosto je glej…Tako kot si se TI obnašala do benda, tako se je tudi bend obnašal do TEBE. In jaz res ne vem zakaj bi ti to morali povedat osebno,te poklicat in ne vem kaj vse, kr te pač več nočemo, če pa nisi pri stvari. Tako da jaz zdaj ne bi o tem, kdo ma jajca, pa kdo je koga zajebaval tu! Zdaj se gluho naredi, oz bi se naredila gluho, tako kot do sedaj, pa bi bila stvar rešena…Mi smo končali s tabo,ZAVEDNO…že zdavnaj!!Zakaj si pa on tvoj blog zaprla, pa ne bova debatirala, kr se mi ne da več s tabo ukvarjat veš…škoda moje energije. Oprosti, če mi bend pomeni več kot pa ti. Oprosti mi če imam čustva pa mi ni vseeno za bend…zbogom!
Vsekakor nima smisla, da bom dala na to repliko. Objavljam bolj iz maščevanja In lahko so srečni, da jih še nisem poimenovala.
P.S.: Črta še zmeraj pomeni moje ime (oz. dodajte katerokoli), čeprav je nekje bilo že zagotovo napisano. Samo zato, da se jaz počutim varneje.
Srečna
Zelo, zelo, zelo Samo smeji se mi… če bo šlo tako naprej, bom začela pogrešati slabo voljo Enostavno me že usta bolijo od tega smehljanja. Zmeraj bolj Nisem navajena. Resnično.
Ahhhh, tako sem srečna, da nisem sposobna spraviti skupaj dolgih stavkov. Razen tega xD
Obdaja me tista neverjetna moč. Sonce je in vame prihaja vsa energija. Še to, da me je skoraj avto povozil, me spravlja v smeh Še zafrkavanje mojih “sovražnic” me spravlja v smeh
Z mamo sva šli pred poukom po trgovinah. Kupila 3 majce in zdaj se grem kot kakšna smrklja slikarit in važit Nato sva šle skupaj po celi šoli v knjižnico, kjer je bilo predavanje glede mojega odhoda v London. Ponosno sem stala zraven nje, imeli sva dekliške fore in učitelji so mislili, da je učenka xD No, drugi pa so me gledali kot da sem padla iz neba. Pa kaj. To je moja mama. Mogoče se ne zna mazati, stil je itak od mene pobrala, je pa vseeno najbolj kul mama. Ne glede na to, da se včasih dere, da mi gre na živce, ipd. To je namreč sedaj normalno ^^
Sedajle se dogovarjam za moje praznovanje. Torej polovica računalniškega oddelka 4. letnika xD Pa kakšna sestrična. Seveda si bodo sami kupili alkohol, jaz pa bom od nekod potegnila sokec. Pa bomo žurali. Obvezno se morem it gungat. Aja, v park gremo xD Najbrž bom edina trezna tam. Pa kaj, najbrž mi bo dogajalo stokrat več kot njim, ki bodo na koncu zakomirali xD In se jim bom lahko smejala (pa fotoaparata ne smem pozabit, sej z njim lahko tudi snemam xD )
Ahhhh, kar pokam od energije in veselja. Ni mi konca domislic. Potem se bom šla še malce učit. Pa zapiske počasi delat. Da bom začela izpoljnjevati moje rojstnodnevne želje ^^
Še dodatek… Mojemu najlepšemu in najdražjemu. Hvala za prečudovite 3 mesece ^^
I only want to be with you
Prestavljen blog
Na žalost smo zaradi določenih orangutanov prišli do odločitve, da je treba blog prestaviti. Osebno namreč ne bom prenašala, kakršnih koli groženj, še posebej ne na račun pornoposnetkov.
Torej… danes je ta dan. Ko se počutim staro. Ampak totalno skulirano. Vse mi je lepo. Še Slash xD Vsekakor me vse spravlja v smeh. In ničesar se ne bojim ^^ to je glavno. Danes še uživamo, jutri pa začnemo z novo zgradbo mene. Gradili bomo in gradili. Izdelek bo mogoče viden še prej kot v enem letu.
Danes sem naredila veliko dobrih stvari… Končno sem si upala ogovoriti našo profesorico za biologijo. Ona… je hipi xD Ves čas se smehlja. Zatežila sem ji nekaj o Celestinski prerokbi in morali bi videti njene učke, ko je to slišala. Ah… popoln dan. In zdaj vem, kaj morem narediti najprej. Opazovati ljudi. Kdo je kdo. Vezi. Kdo je bogi jaz, kdo nadzorovalec. Ko bom lahko šla korak dalje, bom že dobila znamenje ^^
Potem sem se spet pogovarjala z mojo bivšo best frendico. Ah… še zmeraj je carka ^^ Najbrž bi se lahko zopet ujeli. No, jutri ji bom vsekakor zatežila, če lahko sediva skupaj na vlaku Pogrešam jo – dejstvo
Moj fant… je najboljši fant… vsak dan se spomnim na to ^^ Čudovit je. Potrpežljiv.
Ah… vse je tako čudovito. Prijatelju iz Južne Amerike sem vsa vesela napisala: “Today is beautiful day… everything is nice.” Mislim, da je v to zajeto bistvo
See ya…
Someone has b-day
Ampak šele jutri xD Ker pa sem si za naslednje leto pripravila nekakšen spisek (tule gor ga bomo imenovali Cilji letja). Na ta spisek se bodo stvari samo dodajale ter črtale, nikakor pa ne tudi brisale Kajti vsak uspel cilj, je korak k vsesplošnemu cilju
Hm… pa gremo… (zraven bodo seveda opisi – tokrat – naslednjič pa samo… saj boste videli 
)
Vse tole bomo spravljali v skupince, ker drugače se vse skupaj zameša. In zdaj res gremo:
- blokade – zadevce, ki jih imam po vsem tistem, kar sem preživela. Enostavno sem zablokirala določena (če ne vsa) čustva, pa še marsikaj drugega
- blokada spolnosti – zadnja blokada, ki se je bomo morali rešiti. Blokada je nastala z vsemi slabimi spolnimi izkušnjami od tiste v 7. razredu dalje.
- blokada pred ljudmi – naučiti se jih sprejemati z napakami. Predvsem se jih prenehati bati, moram se naučiti, da se mi nehajo gnusiti.
- blokada pred stiki – enostavno… kdo se sploh želi družiti s takimi ljudmi?
- blokada pred zapuščanjem – strah me je, da me zapustijo osebe, ki mi pomenijo veliko. Zaradi tega tudi velikokrat raje jaz zapustim ali pa sploh ne navežem stika.
- blokada pred izdanostjo – veliko ljudi me je izdalo. No, skoraj vsi. Enostavno me to toliko muči, da raje odjebem, ko vidim karkoli kar bi me lahko prizadelo v bližini.
2. šola:
- naslednje šolsko leto vsaj prav dober uspeh
- sprotno učenje
- poslušanje
3. fant & družina:
- nič kaj večje spremembe, samo upam, da se bomo lahko razumeli še naprej
4. psihično & čustveno stanje:
- vse težave rešit takoj
- začet kazat čustva – zadnje čase se obnašam kot da jih nimam, zato okolica pričakuje, da me ne bo nič prizadelo
- postala bom bolj hipijska
- začela bom sprejemati svet takšen kot je
- navadila se bom, da imajo ljudje včasih napake, ki te prizadanejo
- našla si bom nov band
- začela bom meditirat
- regresija
- naučila se bom ljubiti
- našla bom najboljšo prijateljico
- začela bom nazaj brat
- ne bom toliko na msnju & gzju
- postala bom dobra dušica, nejezljiva in čimmanj temperamentna
Oda mojemu fantu
Čeprav bi zdajle najraje preklinjala neko osebo, katere živciranje je prišlo na vrh (in bere tale blog, pa upam, da bo prebrala tudi tole, ker se mi paše kregat), bom pomislila na lepe stvari.
Vem, da o svojem fantu včasih ne povem samo lepe stvari. Tokrat jih bom. Kajti _______ je odstranila še zadnje blokade. In naučila se je objemat. In cartat. In spat z njim
Enostavno… začela se je pot odstranjevanja blokad. Vesela sem. Pomagal mi je. Seveda bo največja blokada odstranjena, ko se bova prvič ljubila. Ampak… do takrat je še dolgo časa in obljublja mi, da bo počakal. Tudi prav
Ta vikend… je bil prečudovit. On in jaz, jaz in on, pa včasih njegov brat xD Pomagalo mi je… to, da je bil ob meni, da me je objel. Razjokala sem se ob darilu in s tem je postal prvi človek, ki me je videl jokati več kot enkrat (torej dvakrat). Videl me je ranljivo, pred tistim bolečim dejstvom. Videl me je v šoku, na robu živcev, videl je, kakšna sem, ko ne morem ne jokati, ne besneti. Ko sem samo kot lutka iz cunj. Vse to… je videl prvi. Prvi po 4ih letih.
Zdaj vem, da lahko z njim delim ostanek mojega življenja. Oba se zavedava, da sva z vsakim dnem bližje moji smrti. Oba samo molčiva. In upava. Na to, da se moje vizije ne bodo uresničile.
Enostavno… on je moj… in močen… duševno… on je svetilnik meni… sonček rožicam… dež dežniku… vse.
