Drugačen pogled na svet

Zgodilo se je v šoli v naravi, sedmi razred devetletke.
S sošolkami smo klepetale v sobi, vmes pa so prihajali razni sošolci in sosošolci, nam malce nagajali in nato odšli. Nek fant mi je vzel copat in se z njim zapodil v svojo sobo. Seveda sem šla za njim – sama – v stilu Ti-mene-že-ne-boš-zajebaval. Ko prispem v njegovo sobo, se zapro vrata za menoj. V njej sta še dva njegova prijatelja.
Začne se…
Porinejo me proti vratom, pretresena, prestrašena jih gledam. Skušam oditi, zapodim se proti vratom. Porinejo me nazaj. Nisem vedela, kaj se dogaja… Vsekakor pa nisem želela biti zaprta v sobi z njimi. Začnem kričat. Nihče me ni slišal… mogoče me niso želeli slišati.
Začnejo se spodbujati… Vse v smislu: “Kdo bo prvi hlače dal dol?” in “Kdo jo bo prvi pofukal?”
Bila sem… v šoku. Vedela sem, da jih moram zamotiti. Vse, samo da nehajo, zavlačevati moram. Začela sem jih spraševati ne vem kaj vse in skušati ostati mirna. Nisem želala, da vidijo, da me je strah, da se bom vsak čas strla.
Ne vem, koliko ur sem bila tam.
Vmes je prišla učiteljica… Prosila sem jo… ne, moledovala sem jo, da me spusti. Ona… samo nasmehnala se je in izjavila: “Ne delajte neumnosti.” In zaprla vrata.
Niso se me dotikali, razen takrat, ko sem skušala pobegniti. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo naslednjo sekundo, niti kaj mi bodo storili, niti kdaj me bodo spustili. Bila sem… nemočna.
Po dolgem času sta se dva sošolca spomnili, da manjkam. Skušala sta me rešiti, skoraj zlamala vrata, pa ni šlo. Šla sta po učiteljico, ki pa me je potem le rešila. In da, bila je tista, ki me prej ni želela spustiti.

To je bila… igra mačke z mišjo.

Vem, da se večini to nikoli ne bo zdelo pretresljivo. Pač jebiga, malo so te mučili, preživi, pojdi dalje, saj ni nič takega.

Ne, ne bom vam zaželela, da se kdo kadarkoli zgodi vam. Pa veste zakaj? Ker te psihično ubije.

Sama sem še zdaj zmedena in… prestrašena. Vsakič, ko vidim te tri fante, si želim samo pobegnati. Še zmeraj me je strah, da bodo to naredili še enkrat. Le, da me bodo takrat resnično”pofukali”. Ne želim jim nič slabega… Do njih ne nosim nobene jeze. Samo strah. In bolečino.

Najbrž se niti ne zavedajo, kaj so mi naredili. Ne zavedajo se, koliko nočnih mor so povzročili. Koliko želj po smrti. Koliko solz. Koliko strahu. Koliko zatiranja do moških. Koliko sovražnosti do lastnega telesa.

Vse sem potisnala vase. Obnašala sem se, kot da se ni zgodilo nič. Ali pa vsaj ne meni. Potem je izbruhnilo. Kar naenkrat. No, ubistvu ne kar naenkrat. Za ta kar naenkrat bom še kdaj uporabila kak post. Izbruhnilo je. Bila sem… depresivna. Sovražila sem vse in vsakogar. Ljudi… ker niso imeli pojma, kaj pomeni vse skupaj. Ker so mislili, da je življenje samo žuriranje. Sovražila sem učiteljice… Ker niso naredile nič, da bi na – puncam – omogočile varnost pred fantovskimi rokami. Sovražila sem fanta. Ker se me je dotikal. Sovražila sem prijateljice. Ker so bile tako vesele. Ker so zginle, ko sem jih najbolj potrebovala. Ker me sploh niso želele poslušati.

Potem sem spoznala moškega, ki me je rešil pred rezanjem, samomori in… pomagal potisniti vse to nazaj v zavest.

Kmalu bo štiri leta od tega. Štiri leta… Zapravljene mladosti. Uničevanja same sebe. Odločila sem se. Rešila se bom tega. Briga me, kaj si bodo mislili. Jokala bom, ko mi bo hudo. Ko se bom spomnila tega. Ko bom trpela. Preklinjala jih bom. Špukala jim v obraz. Samo da prebolim. Da spet postanem to kar sem bila. Če še sploh vem, kaj sem bila…

Nikoli več ne bom pustila, da moški delajo kar hočejo z menoj. Ko se ne bom hotela objemat, se ne bom. Ko se ne bom hotela pogovarjat, se ne bom. Nikoli več naj nikomur ne pride na misel, da bi me skušal posiliti. Takrat sem bila mlada, prestrašena, če bi koga udarla, bi bila kriva jaz. Zdaj sem sposobna tudi lastoročno odrezati moški “ponos”.