Oda mojemu fantu
Čeprav bi zdajle najraje preklinjala neko osebo, katere živciranje je prišlo na vrh (in bere tale blog, pa upam, da bo prebrala tudi tole, ker se mi paše kregat), bom pomislila na lepe stvari.
Vem, da o svojem fantu včasih ne povem samo lepe stvari. Tokrat jih bom. Kajti _______ je odstranila še zadnje blokade. In naučila se je objemat. In cartat. In spat z njim 
Enostavno… začela se je pot odstranjevanja blokad. Vesela sem. Pomagal mi je. Seveda bo največja blokada odstranjena, ko se bova prvič ljubila. Ampak… do takrat je še dolgo časa in obljublja mi, da bo počakal. Tudi prav
Ta vikend… je bil prečudovit. On in jaz, jaz in on, pa včasih njegov brat xD Pomagalo mi je… to, da je bil ob meni, da me je objel. Razjokala sem se ob darilu in s tem je postal prvi človek, ki me je videl jokati več kot enkrat (torej dvakrat). Videl me je ranljivo, pred tistim bolečim dejstvom. Videl me je v šoku, na robu živcev, videl je, kakšna sem, ko ne morem ne jokati, ne besneti. Ko sem samo kot lutka iz cunj. Vse to… je videl prvi. Prvi po 4ih letih.
Zdaj vem, da lahko z njim delim ostanek mojega življenja. Oba se zavedava, da sva z vsakim dnem bližje moji smrti. Oba samo molčiva. In upava. Na to, da se moje vizije ne bodo uresničile.
Enostavno… on je moj… in močen… duševno… on je svetilnik meni… sonček rožicam… dež dežniku… vse.
