Moje neprenašanje sprememb
Vsi imamo radi spremembe, kajne? Še posebej na boljše. Oz. vsi imamo radi spremembe na boljše. Oz. nekateri IMATE radi spremembe na boljše.
Jaz… sovražim vse spremembe. Še pri tistih na boljše, začutim kamen v želodcu, začne me zvijati in študiram… le kaj zaboga mi je tega bilo treba. Pa saj ni bilo tako slabo kot je bilo… res ni bilo najboljše, ampak no… saj ni bilo tako slabo.
No, to sovražim pri sebi. Zakaj? Ker me zvije ob vsaki mogoči spremembi. Tako rada bi videla, da se določene stvari spremenijo, ko pa se pa… bum, aw aw, mamici pod krilce. Najraje. Pa seveda tega ne storim. Raje premišljujem. O tem, kako sem bedna, seveda.
Sploh se ne spomnim, kdaj se je to začelo. Lahko pa vam povem, da me zmeraj gloda, če je to res dobro. Tako je, na primer, bilo, ko sem začela biti družabna. Nisem se več toliko zapirala, poskušala sem se vključiti. Ob dobivanju oseb, ki sem jim ubistvu pomagala, pa me je začel glodati občutek krivde. In postavila sem se na realna tla. What the fuck je narobe s tabo ženska, da te žere občutek krivde, ker navezuješ stike? Ok, še danes mi ni jasen odgovor. Ampak ta občutek se je polegel.
Naslednjič se je občutek pojavil, ko sem začela navezovati stike z mojo najboljšo prijateljico. Tukaj je šlo zgolj za strah… zaradi česa? Da se ne bova več ujeli, da sva se preveč spremenili. No, na srečo sem danes ugotovila, da ni tako zelo hudo… Še zmeraj je najbolj toleranten človek, kar jih poznam, jaz pa najbolj zajebana xD oh, rada jo imam ^^
Spet pa se je pojavil ta občutek danes. Punco fantovega brata ne, da nisem marala, ampak bila je oseba s katero ne bi nikoli stopila v kontak, po drugi strani pa me je mikala ravno zaradi tega. Ker se zavedam, da bi morala spustiti te kriterije. Torej… danes izgleda tako, kot da sta šla narazen. Milo rečeno. In že me je stisnilo – tokrat tako močno, kot že kak mesec ne – in resnično mi ni jasno zakaj. To je zame nevtralna sprememba. Ampak vseeno… nisem želala, da greta narazen. In zdaj mi je resnično žal, če sem kdaj tako mislila. Ne vem zakaj, ampak lažje mi je bilo biti pri njiju, ko sem vedela, da njega držijo določene dolžnosti. Sedaj… ne vem, če si upam biti sama tam. Enostavno ne po tistem, ko sem videla tisti prizor… ko so me njegove roke spomnile na tisto sobo. Spolnost se lahko omenja, dokler meni to paše, dokler je po mojih načrtih, itd. Ko mi začne uhajati iz rok, pa se ustrašim. In da, spolnosti se še zmeraj bojim.
Zaključek: sovražim spremembe. Kakršnekoli. Vem pa, da morajo biti. Torej imam še eno zadevo, s katero se bom mogla ukvarjati.
