Drugačen pogled na svet

Zjutraj sem se na vlaku zagovorila. Sedim jaz, moja sošolka (bivša prijateljica, tista, ki sem jo spravljala pijano domov) ter fant, s katerim se pač menima, nič kaj zlo globokega. Nekako pridemo na nekakšne probleme, ko on izjavi, da pa on nima takih problemov, kot midve. Začuden pogled. Kako prosim? Da, on ma probleme samo šolo. Jaz mam probleme s svojo preteklostjo in pogledom na svet. Kar sem tudi ugotovila, ko jima nikakor nisem mogla dopovedati, da jaz ravno nimam neprijateljev, ampak samo ljudi, s katerimi se enostavno ne menim, ker niso dovolj moralni zame. In potem seveda napad, kako sem lahko takšna in bla bla bla. Ah da, zdaj vidim, kaj jim gre v nos. Pa seveda to, da imam neprijatelje. Ne, ubistvu jih nimam. Samo ne menim se z njimi. Nimam stika. Kontakta. To je to. Oni meni ne pomenijo nič, jaz pa njim… no, kakorkomu. Me niti ne zanima preveč.

Potem se seveda sošolka spravi name, če njo tudi ne maram, ker je ukradla 5 €. In jo seveda lepo vprašam, če ni mogla vprašati. Pa začne mencati. Ja, lepo te prosim… lahko bi lepo vprašala Ampak ne, ona je samo vzela. Pa itak je to zelo popularno dan danes. Ne boste verjeli, ampak niti tega mi nista verjela.

Nato sta se spravila na to, da pa potem jaz nimam prijateljev. Hm… moj fant ni popoln. Se pa trudi. Prav tako ni popoln njegov brat. Pa čaki, ne popoln nihče od mojih prijateljev. Ampak oni ne kradejo. Oni ne fukajo s stotimi ženskami. Oni se ne napijejo tako, da jih morem jaz gledati. Oni me ne izdajo. Ne vem, kaj bi še zdaj radi?

Ne, nimam veliko prijateljev. Znižujem kriterij. In to me boli. Zakaj? Vsa ta leta sem imela čisto znižan kriterij. No, ga nisem imela. Pač iz enega ekstrema v drugega. Se zavedam tega. Ampak jaz enostavno nočem spet imeti čudnih ljudi okrog sebe. Raje imam enega človeka, ki mi bo stal ob strani in me ne bo izdal, kot pa 200, ki bodo za mojim hrbtom spravljali ven neumnosti. Hvala, ampak, ne hvala Resnično mi ni jasno, zakaj se ljudje ne morejo sprijaznati z mojim načinom življenja? Pa kaj, če se obnašam kot da je post. Koga briga, če nisem pila že več kot eno leto, seksala tudi ne, kadila sploh nisem, drog tudi ne, ne jem mesa in ravno toliko, da ne živim od vode? Aja, pa žuriram tudi ne. Ne vem, kaj jim gre v nos? Mogoče se jim zdi, da zapravljam življenje. Bom spet poslušala, kako bo pa čez 10 let, ko se mi bo strgalo? Kako bom takrat, ne vem, pila, kadila, se drogirala, ratala kurba in ne vem kaj še vse. Ah ne… ne bom šla v ta ekstrem, verjemite. V tem ekstremu, ki še ni ravno ekstrem, bom ostala. Začela pa bom seksat, da boste vsaj malo pomirjeni