Kaj mi pomagajo misli, če jih ne zapišem?
Tako nekako sem se postavila pred ogledalo resnice. Prebolela bom. Komaj čakam, da dam skozi regresijo. Do takrat bi moralo biti odpravljenih že toliko zadev, da brezveze…
Torej… moj sedanji problem. Ki ga ne upam priznati, seveda. Je vezan predvsem na… am… ljudi. Čeprav jih imam občasno čez glavo in si želim samo odmika od njih, je to posledica tega, da sem drugačna. Ne pijem. Hahahahaha. Ne kadim. Hahahahaha. Kaj bi šele bilo, če bi povedala, da slučajno ne seksam, ne maram kurb in, da verjamem v več življenj? Pa če bi povedala, da mi gre na živce njihovo neumno obnašanje. Ah da, saj sem tudi jaz otročja. Še vedno. Da, tudi dogaja mi, kdo bi si mislil. In da, brez drog! Mislim, jaz sem marsovec!!! Dobesedno… nekaj kar ni iz tega sveta! Kill me…
Pa ni bilo vedno tako. Ah da… Včasih… sem bila popularna. Ali pa vsaj nekaj v tej smeri. Vsi so me poznali. No, jaz nisem vseh, pa kaj za to? Ah ne, ni bilo tako rožnato kot opisujem… V osnovni šoli si popularen že, če si zadnji razred. Če se vas pa nabere par punc na kupu… vas pa zagotovo vsak prepozna ravno zaradi tega. Kaj se je zgodilo z nami štirimi? Moja bivša najboljša prijateljica je… piflar. Cele dneve pred knjigami. Torej o čem naj se pogovarjam z njo? Vsekakor morava naprej… življenje naju je ločilo samo zaradi tega. Z drugima dva sem sošolka, vendar sta si našle družbo. Dobro, vendar se jaz tam notri ne najdem. Vsak dan spoznavata nove ljudi, jaz pa… no, ne ravno samevam. Čeprav ubistvu počnem to. Torej… lahko se pretvarjam in rečem, da je to zato, ker:
- sem letos naredila poudarek na sebi in svoji osebnosti
- sem rabila čas zase
- sem se tako zasrala pri eni sami osebi, da je ta vsem povedala vse najslabše o meni in normalno, da potem ne morem nikogar najti
No ja, dejstva pa so:
- totalno se nisem znašla v novem okolju
- ne znam se potrudit
- strah me je vsemogočih zavrnitev
- preveč sem moralna
- pa še kaj bi se našlo
Vseakor: [priznanje] Jaz kot jaz bi zelo z veseljem bila popularna. Ah ne, ne na tak način. Jah, na kakšen pa? Ja ne vem… pač, da te veliko ljudi pozna. Aha, in to bi bilo vse oh in sploh super in ti bi bila srečna? Jah, kaj pa vem… kako naj vem, če ne poskusim? Pa si upaš poskusiti? Če ne uspem navezati niti prvega kontakta. Kako ga naj le… tako dolgočasno bitje sem… Pa bi potem bili všeč? Pijejo, kadijo, serjejo… Ah ne, saj mi ne bi bili, pa vendar… Kako naj vem, če ne poskusim? Ampak saj veš, da ti ne bodo všeč… Mogoče pa se bom potem rešila teh presodkov… A ti sploh veš, kaj želiš? Nah.. ubistvu ne… pozabi…
Torej… če mi le uspe, da pridem v kakršno koli družbo, se bom mogla soočiti s cigareti, alkoholom, travo, seksom in še čim. Umrla bom… -.-”
Dobro, torej, kaj zaboga bi sploh rada… Ah da, rada bi nekaj ljudi, ki bi jim lahko rekla pravi prijatelji, da gremo v petek ven, da hodimo skupaj na žure in se imamo fajn. Saj ne, da bi najraje tlesknala s prsti ter jih dobila. Pa ja noooo, saj vem, da tako ne gre. Pa kaj??? Lahko mi pustite vsaj sanje.
Ah…..
-.-
Stare stvari, novi posti
Zapisano: 9. februar 2007
Nč kej bolečga… Kr ubistvu sm do zdej malokerga jemala resn (mogoč se mi zej vrača). Pišem…
… po dolgem času… ali pa tudi ne… saj ni pomembno… trenutno sem v… težkem obodobju? Ah… saj ne vem, kako bi ga imenovala. Dejstvo je samo to, da z vsako težavo, ki jo rešim, prideta vsaj še 2 težavi in ni rešitev, ni rezultatev. Ubija me. Resnično.
Po drugi strani nočem okrog sebe ljudi… sovražim ljudi, sovražim njihove navade, ahgr ne morem jih. Po drugi strani bi potrebovala družbo, kar je jasno vsem – razen mojemu fantu. Ker če bi mu bilo, bi najbrž zadeve speljal malce drugače (ali pa hoče postat središče mojega sveta).
Ko sem bila v zvezi z drugim pomembnim moškim v mojem življenju, se je vse vrtelo okrog njega. Še to, če grem na WC ali ne. Zanemarjala sem prijateljice in vse… Enostavno… fuck no, kaj delam? Zdaj tega nočem. Ne želim. Hočem spoznati ljudi, imeti zmeraj nekoga pri roki, da gre z mano na vročo čokolado, hočem se zabavati (seveda še zmeraj brez alkohola, ipd. stvari), rabim družbo in, fuck no, ne bom se za vedno zapirala v svojo sobo in čakala, da se moj vrne.
Ahgrrrr… res mi gre vse na živce.
Da ne omenim, da se je moj starše-je-potrebno-spoštovati obrnil na glavo… Kako? V petek… ko je bil moj še pri meni, sem doživela vsesplošni napad (torej ata + mama + pa še sestra zram) dretja name, ker sem izklopla internet (ker le-ta ni delal in ponavadi potem dela). Seveda sem bila spet najbolj butasta in oh in sploh, ter medtem, ko me je moj skoraj odvlekel v sobo, ker je videl, da se drugače tole sploh ne bo končalo, razjokala. Kako dolgo se to dogaja? Ne od zmeraj… od takrat, ko je tamala pri hiši, če se prav spominjam. Grozno mi je, da je bil temu priča in ja… zdaj mi je čisto jasno, zakaj sem se pred približno enim letom zaprla v kopalnico in se hotela ubiti (in bi tudi se, če bi le našla kako želetko). Po tem, ko sem jim lepo povedala, da se meni ne da it na sprehod, se je mama začela dret, da me bo ubila, potem je še ata lepo pridirjal gor in se drl name, kot da sem mamo najmanj udarla in ja… vse to zato, ker nisem želela na sprehod (?). Tako so se malce najebali… še posebej, ker je v meni začel spet kričati uporniški duh – tisti, ki se ga moji tako bojijo, ker sem pač peklensko trmasta, če pa dodamo še uporništvo… so pečeni. Ker mi takrat nič ne morejo… kazni gor ali dol, nič ne nardijo. Tudi lasanje, pa grožnje, pa tepenje, in ne vem kaj še vse… ne pomaga. No, ja, prej pomaga meni, da sem še bolj uporniška, tečna in smotana, itd.
Ah… saj ne vem več, kaj naj… rabila bi nekoga, ki mi ne bo samo stal ob strani, ampak mi bo tudi dajal nasvete. Nekoga, ki me bo poznal bolj kot jaz samo sebe. In ja, zavedam se, da pričakujem preveč. Ampak tokrat si res želim rešit vse, kar je mogoče. Ter si zadnji dan šole napraviti pirs v nos. Ali pa ustnico. Odvisno od dovoljenja mojih. Ker brez njihovega dovoljenja res ne bom delala sranje, ker bi to pomenilo, da se lahko poslovim od mojega.
V življenju sta mi pomembna samo dva moška
Od cele četice fantov. Ko smo nazadnje šteli, jih je bilo okoli 8. Danes bom za spremembo malce opisala vseh 8 tipčkov. No, mogoče jih bo več, manj pa skoraj ne 
Prvi fant je bil moj birmanski animator. Vse skupaj se je seveda začelo po birmi, da ne bo pomote. Bil je… veliko starejši xD sploh mi ni jasno, koliko je resnično star. Torej… skupaj sva bila en teden, pustila sem ga zaradi drugega, imela pa nisva ničesar, razen držanja za rokice xD živa komedija.
Torej drugi… košarkar, ogromen, silil me je v seks. Pa sem ga odpisala po hitri poti. Razen tega, sem zaradi njega skoraj staknila ukor, saj je hodil k meni na šolo, kar je šlo v nos profesorjem xD Nah, z njim nisem nikoli resno mislila.
Tretji… človek s katerim sem še do nedavnega mislila, da bi morala biti skupaj z njim. Sedaj, ko sem ga v petek videla, ko mi je veselo mežikal, sem se zavedala, da… je super človek, ampak jaz z njim nočem imet nič več kot zdravo-zdravo pogovor xD Mi je dal veliko, sem mu veliko vzela, med drugim mi je vzel tudi nedolžnost, prizadel pa me je do neomoglosti in odjebal, ko sem ga najbolj rabila. Vseeno pa sem mu hvaležna za vse lepe izkušnje, ki mi jih je dal 
Četrti… no, fuk frend prej kot kaj drugega. Veselo dajanje dol vsak teden vsaj dvakrat. Vseeno pa mi je po drugi strani pomagal, da sem dala skozi določene stvari. Če ne bi bilo seksa, bi imela popoln prijateljski odnos. Pa naj še kdo reče, da seks ne pokvari vsega ;D
Peti je nastopil po kakšnem mesecu ali dveh menjavanju fantov xD Bogatašek. Narkoman. Pijanec. Ah… zveza obsojena na propad. Jaz pa še kar rinla nekam. Narazen sva šla po tem, ko je on ugotovil, da ni za zvezo. V enem parku sva neko drevo kar lepo fajn krstila 
Šesti je bil dolgolasi, skodrani, blond vrstnik. No, sošolec. Končno mi je uspelo dobiti metalca. Yeey xD Zveza se je končala zaradi… hm… torej jaz sem imela izkušnje s spolnostjo in sem jo rabila, on pa še ni bil pripravljen. Ok, sem bila pripravljena počakat… Ampak on se je začel silit v njo in me kar tako v tri krastne šlatat. Never again. Pa sma šla narazen.
Ufff, potem je bil kitarist xD Da, da, on iz istega banda. Ki ima, btw, sedaj za novo punco tanovo pevko xD No… nedolžen. Sem že kdaj omenila, da raje vidim, da fantu vzame druga nedolžnost kot pa jaz? Ah, saj ne vem od kod to izhaja ;D Njega sem imela poln kufer že kaj kmalu… predvsem zato, ker v zvezo nisem bila niti najmanj prepričana in prej prisiljena kot kaj drugega. Nekako… na-a xD
Torej… osmi je moi slavni, eden in edini, najbolj moi in zadnji. Razen, če mu bom vse živce prehitro pobrala xD Uglavnem… on je vrhunec moškega, ki ga ženska lahko ima.
Tako… v mojem življenju sta mi pomembna samo dva moška. Moj sedanji in tretji. Pa vendar vloga tretjega bledi. Bil je, del njega bo vedno v meni, ampak… enostavno ne Moj sedanji pa bo za vedno moj… In če izgubim njega, izgubim vse, tudi svoje cilje, življenje. Enostavno drugih niti ne bi krstila za svoje fante… bolj za poskusne zajčke. To, kar imam pa sedaj, je ljubezen. Čista. Boleča. Niti ne nedolžna. Ampak vendar najina…
Zakaj jaz sovražim svoj razred.
Sicer mi je o tem zelo težko govoriti, še posebej, ker sem se malce pomirila. Vem, da bo tale post do konca samovšečen in hvala meni in ne vem kaj še vse, dejstvo je, da bo spodaj napisano – totalna resnica.
Kot razred se nismo razumeli… Prevzemam delno krivdo, saj se z dvema osebama sploh ne pogovarjam. To sta moj bivši in moja bivša prijateljica. Imam dober razlog, da ju ne ljubim, vem pa, da sem preveč temperamentno reagirala na ti dve situaciji. Ampak okej… sem se sposobna tudi pobotati, pa na žalost tega noče noben od njiju. To je prvi razlog za razkol našega razreda. Drugi razlog je sošolka, ki je že v osnovni delala zmeraj probleme (bila sem namreč njena sošola). No, njo noben ne mara. In to dobesedno ve. Kar za mojo bivšo prijateljico nihče noče povedati v obraz. Pa vseen za njenim hrbtom vsi pravijo, kako je butasta in podobno. Tretji razlog je to, da se sploh ne trudimo. Ker smo totalni egoisti. Vsak pazi samo na svojo rit. Tako pač je.
Razfukalo pa me je predvsem dejstvo, da so tako peklensko neodgovorni, nedorasli, nezreli,… Tako smo danes sedeli v knjižnici namesto slovenščine. Morali bi imeti KIZ, ampak pol jih je seveda špricalo, drugi pa… obnašanje opic. Tako je knjižničarka začela z debato o notranjosti. Dotaknili smo se, na primer, laganja. Ne boste verjeli, vsi mislijo, da je to nujno potrebno za preživetje. Po tem, ko sem seveda ugovarjala, skupaj s knjižničarko, da je to nekaj slabega, da če se ti lažeš, se tudi drugi tebi, da potem nikoli nimaš čiste vesti, bolj so se upirali, drli in zajebavali. Zakaj? Ker niso imeli pametnega agurmenta.
Vredu… Malce mi je pognalo kri po žilah, pa saj bo. Potem smo prišli do tega, da s(m)o egoisti. Seveda spet vpitje, zajebavanje, nihče pa pametnega agurmenta.
Prišlo je tudi do kreganja glede enega profesorja. Kako je nesposoben in ne vem kaj še vse. Ok… ne spoštujejo ga. In on tako tudi ne bo njih. To, da je nesposoben, ni res, ker potem testi ne bi bili 100%. Mislim halo? Ampak ne, oni so skoz nabijali svoje in se sploh niso hoteli postaviti v njegovo kožo.
Zadnja stvar, ki pa mi je pognala po žilah toliko negativne energije, pa je to, da se sploh ne zavedajo, da ima vsako dejanje svoje posledice. In tudi, če se jih nekaj izmed njih tega zaveda, posledic nočejo sprejeti. Takrat v njih nisem morala videti niti ene možnosti, da to kdajkoli spoznajo.
Počutila sem se… najraje bi zajokala. Kako je lahko človek pri 15ih še zmeraj takšen? Kako nima niti osnovnih duhovnih vrednost in spoznanj? Jokala bi… še zdaj… ne zaradi sebe… zaradi njih. Ker se sploh ne zavedajo, kaj vse še morejo ugotoviti.
Potem, ko me je knjižničarka pomirila in mi dejala, da morem biti potrpežljiva, sem se želela samo sesuti.
Sesuti in jokati. Kot sedaj.
Ko slaba volja dobiva nove razsežnosti
Dan je bil lep… predstavit z razredom je uspela, sama sem dala vse od sebe in lahko bi se reklo… no, ne samo reklo, bila sem srečna.
Ampak neverjetno, ekskluzivno, prvič nisem več. No, saj sploh nisem slabe volje. Besna sem. Razsajena. Hudičeva. Vsekakor zdajle nimam niti kančka tolerance v sebi in z veseljem bi ubijala. Ma kaj ubijala, mučila. Pa ne živali… one so res boge. Ljudi… ljudje so tisti cepci. Evo, priznam, da imam občutek, da sem nad večino. Še posebej zdajle.
Tako… vem, da sama ljudi določam po določenem redu. Oprostite, res je, da z nekom, ki je čefur (v to skupino spadajo ljudje, ki ne marajo Slovenije) ne bom iskala kontakta. Če pa bom prisiljena v to, se bom potrudila. Dokler me le-ta ne zajebe. Prav tako gre za druge osebe. Ne iščem kontakta. Ampak, če sem prisiljena, se potrudim. Ampak, da se nekdo spravi na mojo barvo las???? Jebejo se naj v tri pizde materne, zabijejo se naj v steno in crknejo. Res je, blondinka sem. Ne samo to, ponosna sem, da sem blondinka. Hočete več? Ljubim blond lase in se zaradi tega ne bom nikoli pobarvala. Ah da, seveda sem zdaj še ena neumna, trapasta blondinka, pozabljate pa, da so lahko trapaste in neumne tudi črnolaske, rjaviolaske, rdečelaske, … Zdaj se naj bi pobarvala zato, da ljudje ne bodo imeli frustacij do mene? Komu na čast? Seveda, dokler ne zvem, da me nekdo ne mara, ker sem blond, ve pa o meni ne nič, bo vse vredu. Od tukaj dalje pa je v peklu. Peklenskemu. Moja nežna človeška stran se konča. Še sreča, da o tej osebici vem celo neke malenkosti, ki mi bodo pomagale. Da… maščevalna sem. Iznajdljiva. Vse kar hočete. Zdajle imam zagotovo rdeče oči in večina ljudi bi reklo, da sem seme hudiča. Pa še malce System of a Down zavrtim, pa bom itak začela klat.
Največja fora je pa itak v tem, da mi celo tole preklinjanje ni pomagalo, da sem še zmeraj besna in da danes nisem niti pikico socialna. Fuck you all!!!!
