Drugačen pogled na svet

Sicer mi je o tem zelo težko govoriti, še posebej, ker sem se malce pomirila. Vem, da bo tale post do konca samovšečen in hvala meni in ne vem kaj še vse, dejstvo je, da bo spodaj napisano – totalna resnica.

Kot razred se nismo razumeli… Prevzemam delno krivdo, saj se z dvema osebama sploh ne pogovarjam. To sta moj bivši in moja bivša prijateljica. Imam dober razlog, da ju ne ljubim, vem pa, da sem preveč temperamentno reagirala na ti dve situaciji. Ampak okej… sem se sposobna tudi pobotati, pa na žalost tega noče noben od njiju. To je prvi razlog za razkol našega razreda. Drugi razlog je sošolka, ki je že v osnovni delala zmeraj probleme (bila sem namreč njena sošola). No, njo noben ne mara. In to dobesedno ve. Kar za mojo bivšo prijateljico nihče noče povedati v obraz. Pa vseen za njenim hrbtom vsi pravijo, kako je butasta in podobno. Tretji razlog je to, da se sploh ne trudimo. Ker smo totalni egoisti. Vsak pazi samo na svojo rit. Tako pač je.

Razfukalo pa me je predvsem dejstvo, da so tako peklensko neodgovorni, nedorasli, nezreli,… Tako smo danes sedeli v knjižnici namesto slovenščine. Morali bi imeti KIZ, ampak pol jih je seveda špricalo, drugi pa… obnašanje opic. Tako je knjižničarka začela z debato o notranjosti. Dotaknili smo se, na primer, laganja. Ne boste verjeli, vsi mislijo, da je to nujno potrebno za preživetje. Po tem, ko sem seveda ugovarjala, skupaj s knjižničarko, da je to nekaj slabega, da če se ti lažeš, se tudi drugi tebi, da potem nikoli nimaš čiste vesti, bolj so se upirali, drli in zajebavali. Zakaj? Ker niso imeli pametnega agurmenta.

Vredu… Malce mi je pognalo kri po žilah, pa saj bo. Potem smo prišli do tega, da s(m)o egoisti. Seveda spet vpitje, zajebavanje, nihče pa pametnega agurmenta.

Prišlo je tudi do kreganja glede enega profesorja. Kako je nesposoben in ne vem kaj še vse. Ok… ne spoštujejo ga. In on tako tudi ne bo njih. To, da je nesposoben, ni res, ker potem testi ne bi bili 100%. Mislim halo? Ampak ne, oni so skoz nabijali svoje in se sploh niso hoteli postaviti v njegovo kožo.

Zadnja stvar, ki pa mi je pognala po žilah toliko negativne energije, pa je to, da se sploh ne zavedajo, da ima vsako dejanje svoje posledice. In tudi, če se jih nekaj izmed njih tega zaveda, posledic nočejo sprejeti. Takrat v njih nisem morala videti niti ene možnosti, da to kdajkoli spoznajo.

Počutila sem se… najraje bi zajokala. Kako je lahko človek pri 15ih še zmeraj takšen? Kako nima niti osnovnih duhovnih vrednost in spoznanj? Jokala bi… še zdaj… ne zaradi sebe… zaradi njih. Ker se sploh ne zavedajo, kaj vse še morejo ugotoviti.

Potem, ko me je knjižničarka pomirila in mi dejala, da morem biti potrpežljiva, sem se želela samo sesuti.
Sesuti in jokati. Kot sedaj.