Pišem…
… po dolgem času… ali pa tudi ne… saj ni pomembno… trenutno sem v… težkem obodobju? Ah… saj ne vem, kako bi ga imenovala. Dejstvo je samo to, da z vsako težavo, ki jo rešim, prideta vsaj še 2 težavi in ni rešitev, ni rezultatev. Ubija me. Resnično.
Po drugi strani nočem okrog sebe ljudi… sovražim ljudi, sovražim njihove navade, ahgr ne morem jih. Po drugi strani bi potrebovala družbo, kar je jasno vsem – razen mojemu fantu. Ker če bi mu bilo, bi najbrž zadeve speljal malce drugače (ali pa hoče postat središče mojega sveta).
Ko sem bila v zvezi z drugim pomembnim moškim v mojem življenju, se je vse vrtelo okrog njega. Še to, če grem na WC ali ne. Zanemarjala sem prijateljice in vse… Enostavno… fuck no, kaj delam? Zdaj tega nočem. Ne želim. Hočem spoznati ljudi, imeti zmeraj nekoga pri roki, da gre z mano na vročo čokolado, hočem se zabavati (seveda še zmeraj brez alkohola, ipd. stvari), rabim družbo in, fuck no, ne bom se za vedno zapirala v svojo sobo in čakala, da se moj vrne.
Ahgrrrr… res mi gre vse na živce.
Da ne omenim, da se je moj starše-je-potrebno-spoštovati obrnil na glavo… Kako? V petek… ko je bil moj še pri meni, sem doživela vsesplošni napad (torej ata + mama + pa še sestra zram) dretja name, ker sem izklopla internet (ker le-ta ni delal in ponavadi potem dela). Seveda sem bila spet najbolj butasta in oh in sploh, ter medtem, ko me je moj skoraj odvlekel v sobo, ker je videl, da se drugače tole sploh ne bo končalo, razjokala. Kako dolgo se to dogaja? Ne od zmeraj… od takrat, ko je tamala pri hiši, če se prav spominjam. Grozno mi je, da je bil temu priča in ja… zdaj mi je čisto jasno, zakaj sem se pred približno enim letom zaprla v kopalnico in se hotela ubiti (in bi tudi se, če bi le našla kako želetko). Po tem, ko sem jim lepo povedala, da se meni ne da it na sprehod, se je mama začela dret, da me bo ubila, potem je še ata lepo pridirjal gor in se drl name, kot da sem mamo najmanj udarla in ja… vse to zato, ker nisem želela na sprehod (?). Tako so se malce najebali… še posebej, ker je v meni začel spet kričati uporniški duh – tisti, ki se ga moji tako bojijo, ker sem pač peklensko trmasta, če pa dodamo še uporništvo… so pečeni. Ker mi takrat nič ne morejo… kazni gor ali dol, nič ne nardijo. Tudi lasanje, pa grožnje, pa tepenje, in ne vem kaj še vse… ne pomaga. No, ja, prej pomaga meni, da sem še bolj uporniška, tečna in smotana, itd.
Ah… saj ne vem več, kaj naj… rabila bi nekoga, ki mi ne bo samo stal ob strani, ampak mi bo tudi dajal nasvete. Nekoga, ki me bo poznal bolj kot jaz samo sebe. In ja, zavedam se, da pričakujem preveč. Ampak tokrat si res želim rešit vse, kar je mogoče. Ter si zadnji dan šole napraviti pirs v nos. Ali pa ustnico. Odvisno od dovoljenja mojih. Ker brez njihovega dovoljenja res ne bom delala sranje, ker bi to pomenilo, da se lahko poslovim od mojega.
