Tekmovanje v zmedenosti (???)
Danes sem po dolgem času spet razmišljala… nekje v sebi. O tem, kaj delam, kaj ne delam, kaj bi morala delati, kaj ne bi smela delati.
Enostavno… gledala sem osebi, ki mi ubistvu pomenita veliko, pa vendar se počutim odveč vsakič, ko sem v njuni družbi. Po eni strani sem se spet oddaljila od družbe… pa tako dobro je že šlo… Vidim osebe, ki skušajo priti do mene… ki skušajo biti moje prijateljice. Jaz pa jih odrivam. Nah, to ni prava beseda. Bežim od njih. Zapiram se.
Ni mi težko tolažiti ljudi, ni težko objeti in zašepetati, da bo vse vredu. Težje je… joj, pa kaj je sploh težkega? Sem preveč navajena dajati in nič prijemati? Oh, kako bedno se to sliši…
Jao, sovražim sama sebe. Tako polna sem nasprotij. Moja mama je imela prav, ko je rekla, da sem labilna. Najbrž sem še bolj kot si ona to predstavlja. Po eni strani si želim to, po drugi pa ne.
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!
Kdo, za boga, je mene naredil kao neko zrelo osebo? Zakaj zaboga, bežim od mladosti? Zakaj se ne napijem vsak petek, ne hodim žurirat, ne fukam kjer mi pač je, ne probavam vseh drog, ne vežem novih spoznanstev, …
Nekdo mi je že davno (ok, kak mesec nazaj), rekel, da tako zafustrirane mlade osebe še ni videl. Po drugi strani pa poslušam, kako sem zrela, kako še niso videli tako mlado osebo, ki ima splanirano tja nekam v prihodnost. Če prihodnost bo, seveda.
Nočem biti zrela… hočem biti mlada, uživati mladost, biti sproščena, brez presodkov, brez tistega filmčka kaj-se-lahko-zgodi-če… Po drugi strani pa… kaj je slabega v tem, da ne spustim k sebi vsake osebe, ki ima pet minut časa? Nah, najbrž to, da tudi takrat, ko bi lahko, mi oseba postane čudna in hočem vstran od nje. Nikakor ne najdem nikogar, ki bi mi bil dovolj podoben, da bi me bil sposoben sprejeti takšno kot sem, in mu ne bi bila čudaška.
A sem že povedala, da grem sama sebi na živce?
Oh da, da ne omenim oblek. Komaj čakam, da nekaj naredim s frizuro. Postržem seveda. Kolikor kratko mi bodo pustili (doma in moi). Potem… omg, kaj naredim z mojim zanič stilom? Saj bi včasih dala gor kaj barve, ampak te misli so zame umazane. Enostavno: zbij ven, zbij ven.
Na živce mi gre vse skupaj… celotna scena. Rada imam črno. Ampak ob poplavi vseh teh pisanih zadev, me zajame slaba volja in želim si… aaaa, zginiti. Počutim se prav skrunjeno, ko oblečem nekaj, kar ni črno. Na primer zeleno majico. Ali pa majico, ki ima natisnjeno nekaj, kar ni črno. ali rdeče. Ali pa še huje… belo majico. Ali pa hlače… omg, umrla bom.
Najbolj pa ogrozi mojo samozavest spoznanje, da v pisanih barvah zgledam kot… ne jaz. Ampak nekdo, ki cele dneve posluša komercialo in daje noge narazen vsakemu lepotcu. Niti najmanj ne kažem rockovskega pridaha. In to me… aaaa, spravlja ob živce. Jezi. Boli. Kar jokala bi. Ja, ja, bedna stvar, ampak mene boli. Tako enostavno…
Kako me pogreje…
Kot oseba, ki sem se srečala z raznimi oblikami dejavnosti, ki v šolo ne spadajo, sem besna. Besna…
Proklete osnovne šole, ki skrbijo samo za svoj kurčev ugled… vse se pomete pod preprogo.
Kako to vem? Torej… pred približno 3 leti je bila podobna situacija z mojo najboljšo prijateljico. Na srečo jim ni uspelo do konca, pa vendar… Ko je zadeva prišla ven, sva midve izpadli kot osebi, ki sva ga izzivali z ne vem čim. Fant se je jokal pred razredničarko, ona pa je verjela, da sva lažnivki.
Potem… smo naredili skupni sestanek. Starši in otroci. Zato, da bi se pogovorili o tem… kaj se je zgodilo? Prvo kot prvo, jih seveda pol ni prišlo… nič za to… drugo kot drugo pa je razredničarka izjavila, da naj ne govorimo o imenih. Super… torej smo se zbrali na sestanku, da rešimo problem, ki ga itak po njeno ni bilo ter zraven ne smemo o imenih. Je potrebno sploh poudarjati, da je bil fant iz višjega sloja?
Ko se je mama žrtve dokončno razpizdla in je povedala ime, je bila… žrtev napadena s strani njegovega očeta. Da punce izzivamo. Da to ni bilo nič takega, ker je on sam šlatal punce vsepovsod v osnovni. Enostavno je bila ona kriva za vse…
Razsajena sem… še posebej nad stavkom gospoda ravnatelja (ki si tega naziva ne zasluži), ki je izjavil: “Kako naj vemo, kdaj punci paše in kdaj ji ne?” Debilizem do amena. Kamenjat. Posilit. In v takšni šoli naj bi se punce počutile varno? Oh… veste kaj… Če bi še enkrat lahko šla v tisti čas, bi vse skupaj prijavila tako na policijo kot v medije. Naredila bi vik in krik, totalno sceno in grozila vsem.
Punca, tako tista v linku, kot tale v tej zgodbi, bo imela za zmeraj probleme. To je dejstvo. Ne glede, kako daleč gre spolno nasilje, zmeraj odneseš posledice. Ampak… probleme bodo imele samo one… fantje pa se bodo veselo sprehajali po ljubi Sloveniji in tebi nič, meni nič, posiljevali še naprej. Saj jih vendar ne obtožijo, a ne?
Samopoškodovanje
Hm… kdaj sem začela? Pri 12ih… nekaj tednov/mesecev/… po tistem.
Zakaj sem začela?
Včasih… so se spomini vračali. Bolj kot sem jih tlačila vase… saj je uspevalo, pa vendar sem bila žalostna. Takrat sem se vprašala, zakaj sem žalostna. In začelo se je. Delčki prizorov v moji glavi.
Drugi razlog so bili moji starši, ki so me znali psihično spraviti na tla. Pa še dle. Še zmeraj mi v glavi odmeva mamin glas, ki kriči, da me bo ubila. Ja, precej grozljivo za nekoga, ki je želel pobegniti ven iz takega sveta. Pri očetu so bile bolj grožnje… ki so ubijale in sem se jih bala. Ampak sem preživela.
Na začetku so bile naravne reakcije. Ne vem, kako bi drugače to opisala. Grizenje ustnice, zapikovanje nohtov v kožo. Karkoli, samo da je bolelo. Potem je prerastlo v nekaj močnejšega… Zabijanje glave v zid, dokler nisem napol nezavestna zaspala. Najhuje je bilo, ko so se dogodki začeli mešati… ko so doma kričali name, v moji glavi pa so se pojavljali prizori. Sovražila sem to. Samo kričati sem želela. No, saj sem kričala. V sebi.
Prve zareze se ne spomnim. Najbrž je bila s šestilom, ki je postal moj najboljši prijatelj. Na začetku so bile rane zgolj površinske. Kmalu so postajale zmeraj bolj globoke. Sovražila sem vse… svojo preteklost… Čez nekaj časa sem pod posteljo skrivala nož. Ko so ga doma enkrat našli, so izpustili samo začuden pogled. Ne, nihče ni dregal. Niso želeli vedeti. Niso hoteli verjeti. Tako kot večina staršev ne.
Po sceni, ki sem jo naredila v šolskem stranišču, sem ugotovila, da bi bilo pametno nehati (?). No, pa nisem. Samo… malce drugače je šlo.
Na srečo je obstajal tudi en človek, ki mu ni bilo vseeno. Pa kaj, če sva fukala brez da bi hodila? Še zmeraj me je postavil na noge. On… je trd, močen človek. Grozil je, se drl, ukazoval… in pomagalo je. Pri meni pač z nežnimi besedicami ne gre. Spravljal me je k sebi. Hodil po mene v šolo in se ukvarjal z mano. Uspelo mu je, kar najbrž večini ne bi… Postavil me je na noge in svet sem začela gledati z lepšimi očmi.
To je le še ena zgodba izmed tisoči… meni je uspelo… velika večina pa si zada z rezanjem poslednji trenutek. Vesela sem, da mi je uspelo. In če se sprašujete… ja, še vedno si včasih želim, da bi ob sebi imela šestilo. No, namesto njega uporabljam nohte. Se tudi tega odvajam, ampak raje agresijo obrnem nase kot na druge.
OMG, razfukana sem do konca
Ahgrrrrrrrrrrrr….
Odjebi.
Odjebi.
Odjebi.
Pa daj pizda, odjebi že.
Sovražim te… tvojo kurčevo nedoločnost. Mlahkužnost. Totalna pička si…
Kaj zaboga naj delam s tipom, ki sploh ne zna bit odločen? Trmast? Ki v sebi nima nobenega čara? Ki se pusti gazit… pa dej, spelji se… Jaz te v svojem življenju ne rabim…
Ubistvu… si takšen debil… Tako pameten… pa tako… ah, saj takšen izraz ne obstaja. Kot kakšen pameten znanstvenik, ki si v realnem svetu še kruha ne zna odrezati. Tako nespreten…
Ah…
I used to love him… But i have to kill him… Really.
