Samopoškodovanje
Hm… kdaj sem začela? Pri 12ih… nekaj tednov/mesecev/… po tistem.
Zakaj sem začela?
Včasih… so se spomini vračali. Bolj kot sem jih tlačila vase… saj je uspevalo, pa vendar sem bila žalostna. Takrat sem se vprašala, zakaj sem žalostna. In začelo se je. Delčki prizorov v moji glavi.
Drugi razlog so bili moji starši, ki so me znali psihično spraviti na tla. Pa še dle. Še zmeraj mi v glavi odmeva mamin glas, ki kriči, da me bo ubila. Ja, precej grozljivo za nekoga, ki je želel pobegniti ven iz takega sveta. Pri očetu so bile bolj grožnje… ki so ubijale in sem se jih bala. Ampak sem preživela.
Na začetku so bile naravne reakcije. Ne vem, kako bi drugače to opisala. Grizenje ustnice, zapikovanje nohtov v kožo. Karkoli, samo da je bolelo. Potem je prerastlo v nekaj močnejšega… Zabijanje glave v zid, dokler nisem napol nezavestna zaspala. Najhuje je bilo, ko so se dogodki začeli mešati… ko so doma kričali name, v moji glavi pa so se pojavljali prizori. Sovražila sem to. Samo kričati sem želela. No, saj sem kričala. V sebi.
Prve zareze se ne spomnim. Najbrž je bila s šestilom, ki je postal moj najboljši prijatelj. Na začetku so bile rane zgolj površinske. Kmalu so postajale zmeraj bolj globoke. Sovražila sem vse… svojo preteklost… Čez nekaj časa sem pod posteljo skrivala nož. Ko so ga doma enkrat našli, so izpustili samo začuden pogled. Ne, nihče ni dregal. Niso želeli vedeti. Niso hoteli verjeti. Tako kot večina staršev ne.
Po sceni, ki sem jo naredila v šolskem stranišču, sem ugotovila, da bi bilo pametno nehati (?). No, pa nisem. Samo… malce drugače je šlo.
Na srečo je obstajal tudi en človek, ki mu ni bilo vseeno. Pa kaj, če sva fukala brez da bi hodila? Še zmeraj me je postavil na noge. On… je trd, močen človek. Grozil je, se drl, ukazoval… in pomagalo je. Pri meni pač z nežnimi besedicami ne gre. Spravljal me je k sebi. Hodil po mene v šolo in se ukvarjal z mano. Uspelo mu je, kar najbrž večini ne bi… Postavil me je na noge in svet sem začela gledati z lepšimi očmi.
To je le še ena zgodba izmed tisoči… meni je uspelo… velika večina pa si zada z rezanjem poslednji trenutek. Vesela sem, da mi je uspelo. In če se sprašujete… ja, še vedno si včasih želim, da bi ob sebi imela šestilo. No, namesto njega uporabljam nohte. Se tudi tega odvajam, ampak raje agresijo obrnem nase kot na druge.
