Drugačen pogled na svet

Danes sem po dolgem času spet razmišljala… nekje v sebi. O tem, kaj delam, kaj ne delam, kaj bi morala delati, kaj ne bi smela delati.

Enostavno… gledala sem osebi, ki mi ubistvu pomenita veliko, pa vendar se počutim odveč vsakič, ko sem v njuni družbi. Po eni strani sem se spet oddaljila od družbe… pa tako dobro je že šlo… Vidim osebe, ki skušajo priti do mene… ki skušajo biti moje prijateljice. Jaz pa jih odrivam. Nah, to ni prava beseda. Bežim od njih. Zapiram se.

Ni mi težko tolažiti ljudi, ni težko objeti in zašepetati, da bo vse vredu. Težje je… joj, pa kaj je sploh težkega? Sem preveč navajena dajati in nič prijemati? Oh, kako bedno se to sliši…

Jao, sovražim sama sebe. Tako polna sem nasprotij. Moja mama je imela prav, ko je rekla, da sem labilna. Najbrž sem še bolj kot si ona to predstavlja. Po eni strani si želim to, po drugi pa ne.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!

Kdo, za boga, je mene naredil kao neko zrelo osebo? Zakaj zaboga, bežim od mladosti? Zakaj se ne napijem vsak petek, ne hodim žurirat, ne fukam kjer mi pač je, ne probavam vseh drog, ne vežem novih spoznanstev, …

Nekdo mi je že davno (ok, kak mesec nazaj), rekel, da tako zafustrirane mlade osebe še ni videl. Po drugi strani pa poslušam, kako sem zrela, kako še niso videli tako mlado osebo, ki ima splanirano tja nekam v prihodnost. Če prihodnost bo, seveda.

Nočem biti zrela… hočem biti mlada, uživati mladost, biti sproščena, brez presodkov, brez tistega filmčka kaj-se-lahko-zgodi-če… Po drugi strani pa… kaj je slabega v tem, da ne spustim k sebi vsake osebe, ki ima pet minut časa? Nah, najbrž to, da tudi takrat, ko bi lahko, mi oseba postane čudna in hočem vstran od nje. Nikakor ne najdem nikogar, ki bi mi bil dovolj podoben, da bi me bil sposoben sprejeti takšno kot sem, in mu ne bi bila čudaška.

A sem že povedala, da grem sama sebi na živce?

Oh da, da ne omenim oblek. Komaj čakam, da nekaj naredim s frizuro. Postržem seveda. Kolikor kratko mi bodo pustili (doma in moi). Potem… omg, kaj naredim z mojim zanič stilom? Saj bi včasih dala gor kaj barve, ampak te misli so zame umazane. Enostavno: zbij ven, zbij ven.

Na živce mi gre vse skupaj… celotna scena. Rada imam črno. Ampak ob poplavi vseh teh pisanih zadev, me zajame slaba volja in želim si… aaaa, zginiti. Počutim se prav skrunjeno, ko oblečem nekaj, kar ni črno. Na primer zeleno majico. Ali pa majico, ki ima natisnjeno nekaj, kar ni črno. ali rdeče. Ali pa še huje… belo majico. Ali pa hlače… omg, umrla bom.

Najbolj pa ogrozi mojo samozavest spoznanje, da v pisanih barvah zgledam kot… ne jaz. Ampak nekdo, ki cele dneve posluša komercialo in daje noge narazen vsakemu lepotcu. Niti najmanj ne kažem rockovskega pridaha. In to me… aaaa, spravlja ob živce. Jezi. Boli. Kar jokala bi. Ja, ja, bedna stvar, ampak mene boli. Tako enostavno…