Vem…
… da moji starši slišijo vsako besedico krega z mojim fantom. Zadne čase kaj drugega niti ne moreta slišat. In največja fora je v tem, da je najina zveza še zmeraj vredu. Ni popolna, ker s trenutnimi mojimi živci in njegovim psihičnim stanjem ne more biti.
V nedeljo je bilo hudo. Po tem, kar se je dogajalo, je dobu v obraz kopalke. Potem sem ga napizdla do konca, da naj zgine domov, da imam vsega poln kufer, da ne morem več. Jokal je… in jaz sem se zlomila. Meni se ne da non stop kregat, še posebej ne, ker nima nobene povezave z nama kot z zvezo. Ne da se mi več živcirat, zaradi čisto x osebe, ki me očitno sovraži, ki napiše: “Se bova “POMENLE”,” kar zame, oprostite, ne pomeni, da se bova vsedle za mizo in se pogovorile o problemu, ki ga itak ni, ampak precejšnjo grožnjo. Prav… na žalost se bojim, da sem jo sposobna ubit. Ne vem, zakaj… Ampak ta meja je šla… Strah me je, da jo bom videla in do konca razbila. In mi je do konca vseeno, kaj se bo dogajalo naprej. Vem samo, da če enkrat začnem brcat, se me ne bo dalo več ustavit.
Da, psihično me je spravla na tla. Bravo. Zmagala je. No ja, s tem je uredila tudi, da ji nikoli več ne bom oprostila, ter da imam ogromno željo narediti sranje na celi črti. Bravo meni. NOT.
Enostavno… naj zgine… drugače bom zginala jaz… Ker svojega fanta ne morem pustit, je edina možnost samomor. In ja, bravo meni, ker spet razmišljam o tem. Spet imam v glavi vse mogoče samomore in iščem takšnega, ki je lahko izvedljiv in ne boli preveč. No ja, čeprav me prerezana zapestja še zmeraj najbolj zanimajo.
Najbolj pa boli to, da sem ji dala večkrat priložnost, pa je zmeraj zajebala… Vse mi je prekipelo v pondeljek, ko jo najprej najpol prosim, povedala sem ji, da sem debil do konca in da se mi vse tole kreganje zdi debilsko otročje. Ah ja, strinjala se je, da sem debil, popustila pa ni. Vsaj ne, dokler je nisem imela na vrhu glave, ker ni hotela niti za milimeter popustiti. Potem pa mi začne, kako se ona hoče menit (seveda se ne menima, ker se jaz nisem sposobna…) in bla bla bla, hop sa sa… Tako… na dolg post sem ji odgovorila, naj ima lep dan, medtem ko je mojmu dokončno dopizdlo.
Vem, da se počuti krivega za vse. On mi je težil en mesec, da naj popustim, naj se pobotam z njo, da pa saj ne bo tako hudo. Name je izvajal pritisk – in pritisk sovražim. Potem, ko se je on prvič pogovoril z njo (ja, v nedeljo) – no, poskušal pogovoriti – je seveda oblatila mene. Jaz sem tista, ki ne zna komunicirat (kar je totalno res… ne znam se pogovarjat o šminkah, make-upu, fantih, itd. prav tako ne o slikah punc, ki jih imata na kompu moj in njegov brat. No, zdaj mi je nadela nov vzdevek: mali bodoči neumni filizof. Nah, sploh ne bom več komentirala.
Have a nice day
