Drugačen pogled na svet

Ne da se mi Pisat namreč Vse drugo… še recimoda gre

Pogrešam mojega… končno spet čutim, kako je, če si navezan na nekoga… če se lahko upreš nanj… če veš, da te bo zmeraj potolažil, da bo zmeraj tam.

Zadnje čase ima ponoči telefon na glas… če bom slučajno imela nočne more, pravi… da, zadnje čase me spremljajo. Problem je samo v tem, da sploh niso resnično grozne, samo dušijo me isti občutki kot v resničnem življenju. Ista razočaranja, ista pričakovanja, iste želje, ista jeza… da, še osebe, ki mi povzročajo vso slabo energijo, so iste. Grozljivo mi je.

Rabim ga… rabim samoto z njim. Nekje daleč… vstran od vsega. Ne grem več ven… oz. ne grema tja, kamor bi rada šla. Zakaj? Zaradi koga? Nočem ga omejevati… vem, da je rabil kar nekaj časa, da se je navadil, da pa takoj po pouku nimam časa zanj. Ali pa, da se celo popoldne ne oglasim. Jaz sem omejevala njega. In on je mene.

Psihologinja je rekla, da imava zelo resno zvezo. Ustrašila sem se. Nočem že zdaj biti kot 50-letna žena, ki pospravlja, dela, dogodek dneva pa je nakupovanje živil. Mlada sem še… hočem noreti… hočem bedeti do treh zjutraj, zaspati kar nekje, naj me on odnese v posteljo (:P). Hočem žurirati, hočem iz sebe spravljati vso pozitivno energijo, hočem ležati z njim na sončku sredi travnika in se ne obremenjevati z uro. In z drugimi ljudmi. Želim se stist k njemu, se pogovarjat o brezveznih stvareh, hočem slišati njegov glas, njegov smeh… Po skoraj pol leta me prešine… kakšen sploh je njegov smeh? Tisti pravi… ko se smeji… in se ne neha… ko ga briga, če se reži grozljivo… kakšen je? Zakaj hitiva? Saj bova za zmeraj skupaj… nikamor ne bom pobegnila… niti on… Zakaj potem vse to? Zakaj kreganje? Zakaj spanje ob devetih? Zakaj branje knjig v njegovi bližini? Zakaj brskanje po internetu?

Želim si… iti na sredino nekega travnika… z njim… in čupati do onemoglosti… na ritem najinih src… na zvoke narave… za njega… zame.