Čutim…
Tale post bo napisan v nanosu vseh čustev. Počutim se kot da bi lebdela…
Jočem… ampak to so solze… sreče in žalosti. V enem dnevu mi je uspelo prebrati eno izmed najbolj čustvenih knjig in zdaj… srečna sem. Enostavno. Verjamem, da bo vse vredu.
Naučila sem se…. objemat namreč. Tako… vesela sem… pogrešala sem občutek, da nekoga moreš objeti. Ko sem tako objela osebo, ki mi zmeraj bolj raste k srcu, sem začutila tisti človeški prijateljski tok, ki sem ga tako pogrešala. In ja… verjela sem, da bo vse vredu.
Pogrešam mojega… da… pogrešam ga… tako močno, da me boli. Hočem ga videti. Ga poljubiti. Hočem mu zašepetati, da ga ljubim. Sovražim, ko se kregava. Žal mi je za vso mulo, za vso negativno energijo, ki jo spravljam nanj. Obožujem ga. Brez njega me ni. Zame kruto pa vseeno veselo spoznanje.
Kmalu mi bo uspelo spraviti vse ven. Oh da, neverjetni optimizem je obiskal naše rovte.
Sem pa ponosna še na nekaj… nič več me ne spravi iz tira sovražni govor drugih do mene. Imam svojo glavo, če je pa moje razmišljanje res tako napačno, bi me psihologinja zagotovo že strpala v umobolnico.
Vsak ima pravico do svojega mnenja, problem pri meni je… no ja… najbrž res prevečkrat vsiljujem mnenje 
ampak pri določenih stvareh se mi zdi, da so ljudje resnično še zmeraj neke ovčke. Pustijo si prati možgane in sploh ne gledajo na sočloveka.
Tako… briga me, če nimam pojma 
briga me, če si o moji zvezi z mojim fantom mislite… hm… karkoli OMG, briga me, če me obtožujete, ker sem imela fuk frenda Nah briga me… vse takšne povabim v moje življenje… pa bomo videli, kdo mi lahko potem očita kakršno koli napako
Sem samo človek in nad mano je narava.
