Ljudje
Nekoč… daleč nazaj… no, mogoče niti ne daleč nazaj… ko smo bili stari 5 let… mogoče več ali manj… smo vsi verjeli, da so ljudje dobri. Nekako tako… tudi, če so otroka doma pretepali, mučili, … on ni vedel, da je v tem kaj narobe… dokler ga niso spustili v svet…
Potem… ko že malce odrastemo… pa verjamemo v… v kaj? V slabe ljudi? V dobre ljudi? Črno-bela slika? No… kakorkdo. Verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki bodo še v najhujših morilcih iskali nekaj dobrega. Predvsem pa to, kje je okolje zajebalo, da je človek postal tak.
Sama verjamem v filozofijo, da se vsak človek rodi dober. S svojo vizijo. Vsak od nas pusti svoj pečat, če le pride na pravo pot. Govorim o dobrem pečatu – dobrem za celo človeštvo.
Ker verjamem v dobroto, bom v “slabem” človeku najprej poiskala… dobre lastnosti ter zakaj je postal “slab”. In to me na trenutke ubija. Resnično obstajajo ljudje, ki jih preiskujem, preiskujem, preiskujem, … nato pa zmedena zatisnem oči, da ne bi zajokala.
Zmeraj ko se z nekom ne razumem, bom pogledala najprej vase… kje sem zajebala… kako… kdaj… potem pa si razbijam glavo, ko ugotovim, da tokrat nisem ravno prepričana, da sem jaz kriva za karkoli. In to me mori. Vem… najbrž sva v prejšnjih življenjih zajebali situacijo. Ampak kako ji naj sedaj to razložim? Kolikor jo poznam, ni sposobna niti najmanjših duhovnih razcvetov, ker enostavno živi za ta fizični svet, ki počasi propada pred našimi očmi. Kako jo naj prepričam, da bi začeli od začetka?
In ja…. OMG… po vsem tem sranju, ki sem ga preživljala (najbrž z veliko merico dramatičnosti, pa dobro), si še zmeraj želim rešiti stvari. Vsekakor sem ena izmed tistih, ki si mora vse povedati. Ki more dati vse ven… povedati vse… potem pa… se lahko z lahkoto neha pogovarjati in je oseba sploh ne zanima.
Torej? Ljudje? Kaj nas dela ljudi? Kam gremo? Kje je propad? Kako dolgo bomo še rabili vse to sranje, preden nam bo jasno, da se lahko vsi ljudje razumemo med sabo ne glede na vse… ne pravim, da se bomo zdaj poljubljali in objemali, itd. z vsakim (sama, npr., Busha nikoli ne bi mogla… ker mi je človek res poden od podna), ampak lahko bi… živeli brez prepirov, brez jeze, brez ogovarjanja za hrbtom, s čisto dušo in vestjo.
Kdaj?
creep said,
18 junij, 2008 at 15:37
lahko bi… ampak po moje nikdar. ker se čisto zmeri najde nekdo, ki je premalo zrel za ta način življenja.
ti pa..zate pa je največ kar lahko storiš po moje, da se pač sprijazniš da sveta ne boš mogla nikoli spremeniti.
glede tvoje pametne kolegice…..po moje še kar lep čas ne boš mogla z njo imeti pogovora na takšnem nivoji, kot si ga želiš… kdaj ga boš lahko imela? ko ona dozori… torej morda nikoli.
navijam zate ;*
nekdo said,
18 junij, 2008 at 18:50
@creep:
Hvala ti :**
Imam pa občutek, da bom ob naslednjem videnju spet pritiskala malce na njo… nekoč se bo treba pobotat, to pa pomeni tudi požret marsikatero besedo, ki sva jo izrekli druga o drugi…
No ja… samo da ne bo moj poskus spet na koncu izpadel kot napad na njo in bi imeli dretje in kreganje… resnično mi gre na živce, da se vsak vikend znova skregamo.