Drugačen pogled na svet

Vem, vem, večina ne vidi razlike. Tudi sama je nisem… dokler… nisem spoznala človeka, za katerega se še odločam, če je samo drugačen ali pa je nenormalen.

Zmeraj sem se počutila grozljivo… predvsem med večimi ljudmi. Takrat se najbolj zavedaš tega, da jim nisi enak skoraj v nobeni stvari, pa še ta skoraj nobena stvar je to, da sta oba človeka. Da oba razmišljava, bi zopet težko trdila, ker imam občutek, da ljudje raje sledijo drugim kot ovce za pastirjem. No, v tem primeru sem jaz pač ovca, ki gre v prepad.

Tako nekako vsaj naj bi bilo po Svetem pismu. In potem bi me pastir rešil. V sedanjem svetu pa je slika drugačna… pastir vodi v prepad, razmišljanje pa rešuje. Seveda pravo.

V veliki družbi fejkam. To vem. Zavedam se. Samo ne vem kdaj. Zato se raje potuhnem… oz. to je najnovečja taktika. Skrila se bom vase, si mislala svoje, sploh ne sledila pogovoru, po možnosti bom potegnila ven knjigo ali/in mp4 in tako bom rešila svet Kao Nikakor pa več ne bom fejkala. Jaz sem, kar sem. Zato tudi premišljujem, da bi tale blog postal… javen. Vsem na očeh. Še prej pa sem bom mogla naučiti spopadati s tistimi, ki me bodo tukaj obtoževali, pluvali po meni in me ne poskušali razumet. Želim to, čeprav po drugi strani želim biti zaprta knjiga. Ampak zavedam se, da nisem. Kaj bo, ko bodo ljudje brali o tem in onem in tistem in tretjem? Koliko praha sem sposobna dvigniti? Kakšen šok bom doživela?

Nočem bit fejker. Ničesar ne delam zaradi drugih. Vse delam za druge. Ne kadim, ker to delajo drugi. Ne pijem, ker to delajo drugi. Seksam zaradi sebe. Meso sem začela jest… nah, ni razloga… resnično ga ni. Kar koli bom rekla, se bom zlagala. Zato niti tega nočem razlagati.

Jaz sem drugačna. Nisem pa nenormalna.

Nenormalni so tisti, ki imajo v sebi tisto nekaj, kar jih duši. Razlikujejo se po drugih, pa drugi tega ne opazijo, niti nočejo vedati, niti ne izvedo.

Drugačni smo tisti, ki izražamo svoje drugačno mnenje, ki pa nikomur ne škoduje, čeprav na nas gledajo kot zajedalce.

Nihče ne bo umrl, če mu bom razložila, da verjamem v skupine duš, ki spremljajo vsakega človeka. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da verjamem v paralelne svetove, ki so tudi dokazani, pa jih vendarle fiziki ne priznavajo, ovreči pa tudi ne znajo. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da sem pri 15ih našla fanta, s katerim želim biti celo življenje. Itd. Itd. Itd.

Drugačnost ni kul… jo pa je treba sprejeti