Močen karakter uničuje
Sedim za mizo. Ura je 0.42. Na preprogi spi moj. Jaz zopet ne morem spati. Ne, ni zaradi knjig… V meni divja burja… ne… vihar… orkan… tornado… Če bi lahko ubijala, bi. Tako sem jezna, da solze ne najdejo poti na plan, čeprav se svetlikajo v mojih očeh. Ubijala bi.
Danes bi moral biti najlepši dan za naju. Pol leta… Ampak ne… raje bi naju videla nekje daleč narazen. Ni problem v naju. Problem je v ljudeh, ki so prišli skupaj z njim. Jp, vsake toliko pride občutek, da ne morem več. Zdajle bi se skregala… vem, da ko bom povedala vse, kar mi leži na duši, bom “očiščena”. Sploh se ne bom več obremenjevala z njimi. Brigalo me bo, kaj se dogaja, kaj govorijo okrog o meni. Dokler ne razčistim pa… me duši…
Želim si boksarsko vrečo. Še zmeraj. Postavila bi jo na sredini sobe in jo boksala, dokler se ne bi zgrudila na tla in se razjokala – za par let nazaj, za par let vnaprej. Vem, kakšna sem, ko se zruši plaz. Vse skupaj je podobno igranju kakšne mehiške igralke, ko se dere, tarna, itd. Samo da se to meni v resnici dogaja.
Prav imate… rada se mučim… preverjamem svoje živce. Ne, ne govorim o telesnem mučenju. Govorim o psihičnem. Poznam to. Najbrž je zato, ker se nimam rada. Hočem se kaznovati za vsako slabo stvar. Začela bom ovajat nov sistem… za vsako napako, kreganje, itd. bom zabila šestilo v svojo roko. Ko se začne šola… za vse, kar je pod 5, bo letelo šestilo v roko. Morem to naredit.
Ne, ne bom furala emo scene 
Gre se za kaznovanje… rabim to… moram… ne vem, zakaj…
Počutim se kot psihič… ampak… morem!
