Jaz nisem nenormalna – sem samo drugačna
Vem, vem, večina ne vidi razlike. Tudi sama je nisem… dokler… nisem spoznala človeka, za katerega se še odločam, če je samo drugačen ali pa je nenormalen.
Zmeraj sem se počutila grozljivo… predvsem med večimi ljudmi. Takrat se najbolj zavedaš tega, da jim nisi enak skoraj v nobeni stvari, pa še ta skoraj nobena stvar je to, da sta oba človeka. Da oba razmišljava, bi zopet težko trdila, ker imam občutek, da ljudje raje sledijo drugim kot ovce za pastirjem. No, v tem primeru sem jaz pač ovca, ki gre v prepad.
Tako nekako vsaj naj bi bilo po Svetem pismu. In potem bi me pastir rešil. V sedanjem svetu pa je slika drugačna… pastir vodi v prepad, razmišljanje pa rešuje. Seveda pravo.
V veliki družbi fejkam. To vem. Zavedam se. Samo ne vem kdaj. Zato se raje potuhnem… oz. to je najnovečja taktika. Skrila se bom vase, si mislala svoje, sploh ne sledila pogovoru, po možnosti bom potegnila ven knjigo ali/in mp4 in tako bom rešila svet 
Kao 
Nikakor pa več ne bom fejkala. Jaz sem, kar sem. Zato tudi premišljujem, da bi tale blog postal… javen. Vsem na očeh. Še prej pa sem bom mogla naučiti spopadati s tistimi, ki me bodo tukaj obtoževali, pluvali po meni in me ne poskušali razumet. Želim to, čeprav po drugi strani želim biti zaprta knjiga. Ampak zavedam se, da nisem. Kaj bo, ko bodo ljudje brali o tem in onem in tistem in tretjem? Koliko praha sem sposobna dvigniti? Kakšen šok bom doživela?
Nočem bit fejker. Ničesar ne delam zaradi drugih. Vse delam za druge. Ne kadim, ker to delajo drugi. Ne pijem, ker to delajo drugi. Seksam zaradi sebe. Meso sem začela jest… nah, ni razloga… resnično ga ni. Kar koli bom rekla, se bom zlagala. Zato niti tega nočem razlagati.
Jaz sem drugačna. Nisem pa nenormalna.
Nenormalni so tisti, ki imajo v sebi tisto nekaj, kar jih duši. Razlikujejo se po drugih, pa drugi tega ne opazijo, niti nočejo vedati, niti ne izvedo.
Drugačni smo tisti, ki izražamo svoje drugačno mnenje, ki pa nikomur ne škoduje, čeprav na nas gledajo kot zajedalce.
Nihče ne bo umrl, če mu bom razložila, da verjamem v skupine duš, ki spremljajo vsakega človeka. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da verjamem v paralelne svetove, ki so tudi dokazani, pa jih vendarle fiziki ne priznavajo, ovreči pa tudi ne znajo. Nihče ne bo umrl, če mu povem, da sem pri 15ih našla fanta, s katerim želim biti celo življenje. Itd. Itd. Itd.
Drugačnost ni kul… jo pa je treba sprejeti
Če kaj sovražim…
… je to pač to -.-”
Nikoli me ni motilo, če je katera imela iste hlače, majce, … Pri čevljih tudi nikoli ni bila panika, ker… halo… all-stark pa res ni toliko, da bi bile za vsakega drugačne Vsaj v Sloveniji ne.
Pa vseeno… obstajajo dnevi, ko… Dnevi O.o Ah ne, dnevi… ljudje Če bo kdo nosil iste kopalke, ah… boli me kurac Če pa bo nekdo kupil nove kopalke po tem, ko jih je videl na meni in mi ta nekdo sovražno uničuje živce. Ah… prekipi v meni. In vem, da je butasto in vse… trenutno se ubistvu niti ne ukvarjam s tem, kaj imajo drugi oblečeni. Razen pri določenih dveh osebah.
Seveda… spet vsi vemo, o kom se govori -.-” Pa saj to ni več res no. Ampak je… *me se gre zabijat z glavo v zid* Sooooovraaaaažiiiiim to… da ne znam nehat govorit o njej in njemu. Pa demet, če mi vse živce popijeta, pa še kaj zraven. Vredu… včasih ni ravno na mestu. No, ponavadi ni ravno na mestu. Potem se hočem pobotat, ker hočem svoje živce nazaj! Ampak ne… potem bota spet nekaj naredila, da me bo razpičkalo, pa lahko je to samo mala zadeva, pa… mi bo dopizdlo. O, demet no… Zgini z mojega peskovnika al pa neki -.-”
Resnično… po mojem vpogledu v njune pogovore na msn (glede te zadeve je tako… vem, da ni prav, ni mi pa niti najmanj žal), sem ugotovila nekaj, kar me je… vrglo na rit? Torej… nekoč pred davnimi časi, sva z mojim kuhala kosilo, ker pač nikogar ni bilo doma, po kosilu pa naj bi vsi prišli. To sem napisala na myspace zadevo, ker se mi je zdelo zabavno ) No… potem pa sem v pogovorih ugotovila, da pa je ona full jezna in bla bla bla (sledila je cela stran samo zato, ker sva kuhala kosilo) in ja… njen ji seveda napiše, da bota tudi onadva kuhala (in res sta in zdaj mi je jasno zakaj ) ). Ampak to se očitno non stop ponavlja O.o Meni je seveda to še zmeraj funny in pišem, kaj z mojim počneva že zato, da jima malce kravžljam živce (and yes, i’m bitch! -.-” ).
Najbolj nemogoča zadeva se je ubistvu dogajala že na zaćetku… greva z mojim v kino… pogledava nek film (oz. ponavadi risanko). In ja! Neverjetno! Naslednji teden greta onadva na isto risanko/film! -.-” OMG no…
Res ne maram ljudi, ki ponavljajo za mano. S stilom ne morejo, ker ga po večini nimam Ampak s takimi stvarmi… Potem me moj tolaži, da ponavljajo zato, ker je moja ideja neki neki bla bla (jp, spet ga nisem poslušala ).
Oh yeah, uglavnem… ko sem svoj problem zopet razlagala človeku, ki mu govorim o svojem življenju kot da je ne vem kaj že… mi je rekel: “Reči svojemu, da naj ji pove, da pri njih ni več dobrodošla.” Mhm, ja, tako ja… ampak potem njegov brat naredi isto in ja… Adijo my life xD Še sreča, da se moj spravi za cel avgust k meni ^^ Pa… na morju bova skupaj ) In če tole preživima… no ja, bova za vedno skupaj Potem pa adijo tista zadeva, ki sem ji včasih rekla mamut in njena copata (ki se tako zelo boji, da bi bil copat, ne zna pa reči nič druga kot ja oz. se strinjati z njo… )
Tako pač je… sedaj pa grem k mojem… ki zapečen leži na postelji… in tamali, ki veselo gleda televizijo… vesela in srečna, ker sem svoje frustacije pozabila tukaj 
Direktnost?
No, za to besedo me zanima definicija… zanima me tudi, zakaj je ljudje ne morejo sprejeti, čeprav vsi navajajo, kako je to super lastnost.
Sama imam za direktnost lastnost, ko je človek sposoben povedati svoje mnenje brez olepševanja. Da, direktna sem. Ne glede na to, da me potem obtožijo marsičesa. Ne, ubistvu sem obtožena kot kakšna čarovnica. Zakaj že?
Po mojem mnenju je med direktnostjo in žaljivostjo tanka meja. Čeprav po večini direktnost še ne pomeni nekaj slabega, ni napad na človeka in ni nujno, da poveš kaj grdega, se vseeno direktnost kot izraz uporablja tudi za žaljenje. Ups. Tukaj se pri meni konča Da, znam biti žaljiva Ampak… kje je meja med mojo direktnostjo in žaljivostjo?
Takrat, ko sem direktna, ponavadi nisem razpičena Enostavno… povem kar si mislim Zadevo skušam oblažiti (olepšati nikakor ne), povedati na človeku čimbolj razumljiv način in potem ostane upanje, da se ne bomo skregali Ko žalim… no, takrat sem “direktna” na ta način, da človeku mečem v obraz vse, hočem, da se počuti slabo in mu tudi na tak način povem. Po možnosti si kaj še zraven zmislim, pa malce napihnem zadevo in takrat ŽELIM, da se skregamo
Zadnje čase ti dve zadevi strogo ločujem. In se za žaljivost tudi opravičim. Za direktnost se pač ne Problem nastane… ah da… pri drugih.
Zadnje čase (jp, zadnje čase mi na veliko dogaja ) poslušam obtožbe… ah, bom kar kopirala, ker si jih itak nisem zapomnila.
- ignoriraj probleme… tudi, če te moti, obdrži zase… zame nemogoč poseg enostavno… o vsakem problemu imam svoje mnenje… in svoje mnenje bom povedala in potem to boli vse okoli mene ( I know… -.-” ). Ampak halo… če se problem tiče mene, mojega fanta, mojih prijateljic, mojih sorodnikov, … bom enostavno povedala svoje mnenje. In ja… direktno. Na nek način bo večina ljudi vzela to kot žaljitev. Še posebej, če se ne postavim na njihovo stran. Jah, moje sožalje
- drugim je boljše, če ne poveš svojega (pravega) mnenja… Pravega je moj dodatek ;D večina ljudi namreč ne želi vedeti resnice… Jaz sem zadnje čase obsedena z resnico… naj še tako boli… želim jo… ampak o tem v kakšnem drugem postu ;D Uglavnem… sama zadeve morem povedati… predolgo sem v sebi držala stvari, ki so me dušile. Trenutno sem pač enostavno v stanju, ko bom fuknala ven za vsako zadevo svoje mnenje. Problem je samo v tem, da se razlikuje od večine mnenj in da… no ja… pač nekateri ne sprejemajo drugačnosti
- če bi kaj znala zadržat zase, se ne bi kregala z drugimi… ok, tukaj pa se strinjam ampak enostavno… zakaj ne bi povedala svojega mnenja? O.o Če je človek dovolj zrel ali karkoli, bo lepo sprejel in bo vse lepo in prav Saj ne rečem… tudi sama znam biti prizadeta, ko mi pa nekdo pove resnico o meni (npr. da vsiljujem mnenje – vem da ga… samo se tega sploh ne zavedam, se pa bom odvadila). Enostavno ne razumem, zakaj drugi ne morejo sprejeti tistega, kar poveš. Vredu, lahko si jezen in vse… ampak da pa iz tega nastane cela drama…
No, to bi bilo počasi vse… čeprav se zagotovo še kaj najde… Sem pa vesela, da sem šla brat stare pogovore… Takrat, ko si v “efektu” oz. “vrtincu kreganja”, zadeve čutiš veliko bolj drugače kot po potresu Vsekakor pa je nekaj… držim se tistega, kar rečem in ne odstopam od tega. Razen takrat, ko se grem žaljenje
Ljudje
Nekoč… daleč nazaj… no, mogoče niti ne daleč nazaj… ko smo bili stari 5 let… mogoče več ali manj… smo vsi verjeli, da so ljudje dobri. Nekako tako… tudi, če so otroka doma pretepali, mučili, … on ni vedel, da je v tem kaj narobe… dokler ga niso spustili v svet…
Potem… ko že malce odrastemo… pa verjamemo v… v kaj? V slabe ljudi? V dobre ljudi? Črno-bela slika? No… kakorkdo. Verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki bodo še v najhujših morilcih iskali nekaj dobrega. Predvsem pa to, kje je okolje zajebalo, da je človek postal tak.
Sama verjamem v filozofijo, da se vsak človek rodi dober. S svojo vizijo. Vsak od nas pusti svoj pečat, če le pride na pravo pot. Govorim o dobrem pečatu – dobrem za celo človeštvo.
Ker verjamem v dobroto, bom v “slabem” človeku najprej poiskala… dobre lastnosti ter zakaj je postal “slab”. In to me na trenutke ubija. Resnično obstajajo ljudje, ki jih preiskujem, preiskujem, preiskujem, … nato pa zmedena zatisnem oči, da ne bi zajokala.
Zmeraj ko se z nekom ne razumem, bom pogledala najprej vase… kje sem zajebala… kako… kdaj… potem pa si razbijam glavo, ko ugotovim, da tokrat nisem ravno prepričana, da sem jaz kriva za karkoli. In to me mori. Vem… najbrž sva v prejšnjih življenjih zajebali situacijo. Ampak kako ji naj sedaj to razložim? Kolikor jo poznam, ni sposobna niti najmanjših duhovnih razcvetov, ker enostavno živi za ta fizični svet, ki počasi propada pred našimi očmi. Kako jo naj prepričam, da bi začeli od začetka?
In ja…. OMG… po vsem tem sranju, ki sem ga preživljala (najbrž z veliko merico dramatičnosti, pa dobro), si še zmeraj želim rešiti stvari. Vsekakor sem ena izmed tistih, ki si mora vse povedati. Ki more dati vse ven… povedati vse… potem pa… se lahko z lahkoto neha pogovarjati in je oseba sploh ne zanima.
Torej? Ljudje? Kaj nas dela ljudi? Kam gremo? Kje je propad? Kako dolgo bomo še rabili vse to sranje, preden nam bo jasno, da se lahko vsi ljudje razumemo med sabo ne glede na vse… ne pravim, da se bomo zdaj poljubljali in objemali, itd. z vsakim (sama, npr., Busha nikoli ne bi mogla… ker mi je človek res poden od podna), ampak lahko bi… živeli brez prepirov, brez jeze, brez ogovarjanja za hrbtom, s čisto dušo in vestjo.
Kdaj?
…
Ne da se mi Pisat namreč Vse drugo… še recimoda gre
Pogrešam mojega… končno spet čutim, kako je, če si navezan na nekoga… če se lahko upreš nanj… če veš, da te bo zmeraj potolažil, da bo zmeraj tam.
Zadnje čase ima ponoči telefon na glas… če bom slučajno imela nočne more, pravi… da, zadnje čase me spremljajo. Problem je samo v tem, da sploh niso resnično grozne, samo dušijo me isti občutki kot v resničnem življenju. Ista razočaranja, ista pričakovanja, iste želje, ista jeza… da, še osebe, ki mi povzročajo vso slabo energijo, so iste. Grozljivo mi je.
Rabim ga… rabim samoto z njim. Nekje daleč… vstran od vsega. Ne grem več ven… oz. ne grema tja, kamor bi rada šla. Zakaj? Zaradi koga? Nočem ga omejevati… vem, da je rabil kar nekaj časa, da se je navadil, da pa takoj po pouku nimam časa zanj. Ali pa, da se celo popoldne ne oglasim. Jaz sem omejevala njega. In on je mene.
Psihologinja je rekla, da imava zelo resno zvezo. Ustrašila sem se. Nočem že zdaj biti kot 50-letna žena, ki pospravlja, dela, dogodek dneva pa je nakupovanje živil. Mlada sem še… hočem noreti… hočem bedeti do treh zjutraj, zaspati kar nekje, naj me on odnese v posteljo (:P). Hočem žurirati, hočem iz sebe spravljati vso pozitivno energijo, hočem ležati z njim na sončku sredi travnika in se ne obremenjevati z uro. In z drugimi ljudmi. Želim se stist k njemu, se pogovarjat o brezveznih stvareh, hočem slišati njegov glas, njegov smeh… Po skoraj pol leta me prešine… kakšen sploh je njegov smeh? Tisti pravi… ko se smeji… in se ne neha… ko ga briga, če se reži grozljivo… kakšen je? Zakaj hitiva? Saj bova za zmeraj skupaj… nikamor ne bom pobegnila… niti on… Zakaj potem vse to? Zakaj kreganje? Zakaj spanje ob devetih? Zakaj branje knjig v njegovi bližini? Zakaj brskanje po internetu?
Želim si… iti na sredino nekega travnika… z njim… in čupati do onemoglosti… na ritem najinih src… na zvoke narave… za njega… zame.
Strokovna pomoč, 2. del
Tako Lahko sem ponosna nase Uspelo mi je Šla sem, se zjokala in preživela. Nočem o podrobnostih… najbrž ne bom nikomur razlagala podrobnosti… ampak… res sem prvič po dolgem času ponosna nase
Vesela sem, da so stvari takšne kot so… nepopolne, ampak moje
Preživela bom… in nekako… tudi, če mi ne uspe s sedanjim fantom, se bom pobrala Torej… ko mi še enkrat prekipi, bom pač spokala
Kaj mi pomagajo misli, če jih ne zapišem?
Tako nekako sem se postavila pred ogledalo resnice. Prebolela bom. Komaj čakam, da dam skozi regresijo. Do takrat bi moralo biti odpravljenih že toliko zadev, da brezveze…
Torej… moj sedanji problem. Ki ga ne upam priznati, seveda. Je vezan predvsem na… am… ljudi. Čeprav jih imam občasno čez glavo in si želim samo odmika od njih, je to posledica tega, da sem drugačna. Ne pijem. Hahahahaha. Ne kadim. Hahahahaha. Kaj bi šele bilo, če bi povedala, da slučajno ne seksam, ne maram kurb in, da verjamem v več življenj? Pa če bi povedala, da mi gre na živce njihovo neumno obnašanje. Ah da, saj sem tudi jaz otročja. Še vedno. Da, tudi dogaja mi, kdo bi si mislil. In da, brez drog! Mislim, jaz sem marsovec!!! Dobesedno… nekaj kar ni iz tega sveta! Kill me…
Pa ni bilo vedno tako. Ah da… Včasih… sem bila popularna. Ali pa vsaj nekaj v tej smeri. Vsi so me poznali. No, jaz nisem vseh, pa kaj za to? Ah ne, ni bilo tako rožnato kot opisujem… V osnovni šoli si popularen že, če si zadnji razred. Če se vas pa nabere par punc na kupu… vas pa zagotovo vsak prepozna ravno zaradi tega. Kaj se je zgodilo z nami štirimi? Moja bivša najboljša prijateljica je… piflar. Cele dneve pred knjigami. Torej o čem naj se pogovarjam z njo? Vsekakor morava naprej… življenje naju je ločilo samo zaradi tega. Z drugima dva sem sošolka, vendar sta si našle družbo. Dobro, vendar se jaz tam notri ne najdem. Vsak dan spoznavata nove ljudi, jaz pa… no, ne ravno samevam. Čeprav ubistvu počnem to. Torej… lahko se pretvarjam in rečem, da je to zato, ker:
- sem letos naredila poudarek na sebi in svoji osebnosti
- sem rabila čas zase
- sem se tako zasrala pri eni sami osebi, da je ta vsem povedala vse najslabše o meni in normalno, da potem ne morem nikogar najti
No ja, dejstva pa so:
- totalno se nisem znašla v novem okolju
- ne znam se potrudit
- strah me je vsemogočih zavrnitev
- preveč sem moralna
- pa še kaj bi se našlo
Vseakor: [priznanje] Jaz kot jaz bi zelo z veseljem bila popularna. Ah ne, ne na tak način. Jah, na kakšen pa? Ja ne vem… pač, da te veliko ljudi pozna. Aha, in to bi bilo vse oh in sploh super in ti bi bila srečna? Jah, kaj pa vem… kako naj vem, če ne poskusim? Pa si upaš poskusiti? Če ne uspem navezati niti prvega kontakta. Kako ga naj le… tako dolgočasno bitje sem… Pa bi potem bili všeč? Pijejo, kadijo, serjejo… Ah ne, saj mi ne bi bili, pa vendar… Kako naj vem, če ne poskusim? Ampak saj veš, da ti ne bodo všeč… Mogoče pa se bom potem rešila teh presodkov… A ti sploh veš, kaj želiš? Nah.. ubistvu ne… pozabi…
Torej… če mi le uspe, da pridem v kakršno koli družbo, se bom mogla soočiti s cigareti, alkoholom, travo, seksom in še čim. Umrla bom… -.-”
Dobro, torej, kaj zaboga bi sploh rada… Ah da, rada bi nekaj ljudi, ki bi jim lahko rekla pravi prijatelji, da gremo v petek ven, da hodimo skupaj na žure in se imamo fajn. Saj ne, da bi najraje tlesknala s prsti ter jih dobila. Pa ja noooo, saj vem, da tako ne gre. Pa kaj??? Lahko mi pustite vsaj sanje.
Ah…..
-.-
Nepremišljene besede letijo z jezika
Zjutraj sem se na vlaku zagovorila. Sedim jaz, moja sošolka (bivša prijateljica, tista, ki sem jo spravljala pijano domov) ter fant, s katerim se pač menima, nič kaj zlo globokega. Nekako pridemo na nekakšne probleme, ko on izjavi, da pa on nima takih problemov, kot midve. Začuden pogled. Kako prosim? Da, on ma probleme samo šolo. Jaz mam probleme s svojo preteklostjo in pogledom na svet. Kar sem tudi ugotovila, ko jima nikakor nisem mogla dopovedati, da jaz ravno nimam neprijateljev, ampak samo ljudi, s katerimi se enostavno ne menim, ker niso dovolj moralni zame. In potem seveda napad, kako sem lahko takšna in bla bla bla. Ah da, zdaj vidim, kaj jim gre v nos. Pa seveda to, da imam neprijatelje. Ne, ubistvu jih nimam. Samo ne menim se z njimi. Nimam stika. Kontakta. To je to. Oni meni ne pomenijo nič, jaz pa njim… no, kakorkomu. Me niti ne zanima preveč.
Potem se seveda sošolka spravi name, če njo tudi ne maram, ker je ukradla 5 €. In jo seveda lepo vprašam, če ni mogla vprašati. Pa začne mencati. Ja, lepo te prosim… lahko bi lepo vprašala Ampak ne, ona je samo vzela. Pa itak je to zelo popularno dan danes. Ne boste verjeli, ampak niti tega mi nista verjela.
Nato sta se spravila na to, da pa potem jaz nimam prijateljev. Hm… moj fant ni popoln. Se pa trudi. Prav tako ni popoln njegov brat. Pa čaki, ne popoln nihče od mojih prijateljev. Ampak oni ne kradejo. Oni ne fukajo s stotimi ženskami. Oni se ne napijejo tako, da jih morem jaz gledati. Oni me ne izdajo. Ne vem, kaj bi še zdaj radi?
Ne, nimam veliko prijateljev. Znižujem kriterij. In to me boli. Zakaj? Vsa ta leta sem imela čisto znižan kriterij. No, ga nisem imela. Pač iz enega ekstrema v drugega. Se zavedam tega. Ampak jaz enostavno nočem spet imeti čudnih ljudi okrog sebe. Raje imam enega človeka, ki mi bo stal ob strani in me ne bo izdal, kot pa 200, ki bodo za mojim hrbtom spravljali ven neumnosti. Hvala, ampak, ne hvala Resnično mi ni jasno, zakaj se ljudje ne morejo sprijaznati z mojim načinom življenja? Pa kaj, če se obnašam kot da je post. Koga briga, če nisem pila že več kot eno leto, seksala tudi ne, kadila sploh nisem, drog tudi ne, ne jem mesa in ravno toliko, da ne živim od vode? Aja, pa žuriram tudi ne. Ne vem, kaj jim gre v nos? Mogoče se jim zdi, da zapravljam življenje. Bom spet poslušala, kako bo pa čez 10 let, ko se mi bo strgalo? Kako bom takrat, ne vem, pila, kadila, se drogirala, ratala kurba in ne vem kaj še vse. Ah ne… ne bom šla v ta ekstrem, verjemite. V tem ekstremu, ki še ni ravno ekstrem, bom ostala. Začela pa bom seksat, da boste vsaj malo pomirjeni
Moje neprenašanje sprememb
Vsi imamo radi spremembe, kajne? Še posebej na boljše. Oz. vsi imamo radi spremembe na boljše. Oz. nekateri IMATE radi spremembe na boljše.
Jaz… sovražim vse spremembe. Še pri tistih na boljše, začutim kamen v želodcu, začne me zvijati in študiram… le kaj zaboga mi je tega bilo treba. Pa saj ni bilo tako slabo kot je bilo… res ni bilo najboljše, ampak no… saj ni bilo tako slabo.
No, to sovražim pri sebi. Zakaj? Ker me zvije ob vsaki mogoči spremembi. Tako rada bi videla, da se določene stvari spremenijo, ko pa se pa… bum, aw aw, mamici pod krilce. Najraje. Pa seveda tega ne storim. Raje premišljujem. O tem, kako sem bedna, seveda.
Sploh se ne spomnim, kdaj se je to začelo. Lahko pa vam povem, da me zmeraj gloda, če je to res dobro. Tako je, na primer, bilo, ko sem začela biti družabna. Nisem se več toliko zapirala, poskušala sem se vključiti. Ob dobivanju oseb, ki sem jim ubistvu pomagala, pa me je začel glodati občutek krivde. In postavila sem se na realna tla. What the fuck je narobe s tabo ženska, da te žere občutek krivde, ker navezuješ stike? Ok, še danes mi ni jasen odgovor. Ampak ta občutek se je polegel.
Naslednjič se je občutek pojavil, ko sem začela navezovati stike z mojo najboljšo prijateljico. Tukaj je šlo zgolj za strah… zaradi česa? Da se ne bova več ujeli, da sva se preveč spremenili. No, na srečo sem danes ugotovila, da ni tako zelo hudo… Še zmeraj je najbolj toleranten človek, kar jih poznam, jaz pa najbolj zajebana xD oh, rada jo imam ^^
Spet pa se je pojavil ta občutek danes. Punco fantovega brata ne, da nisem marala, ampak bila je oseba s katero ne bi nikoli stopila v kontak, po drugi strani pa me je mikala ravno zaradi tega. Ker se zavedam, da bi morala spustiti te kriterije. Torej… danes izgleda tako, kot da sta šla narazen. Milo rečeno. In že me je stisnilo – tokrat tako močno, kot že kak mesec ne – in resnično mi ni jasno zakaj. To je zame nevtralna sprememba. Ampak vseeno… nisem želala, da greta narazen. In zdaj mi je resnično žal, če sem kdaj tako mislila. Ne vem zakaj, ampak lažje mi je bilo biti pri njiju, ko sem vedela, da njega držijo določene dolžnosti. Sedaj… ne vem, če si upam biti sama tam. Enostavno ne po tistem, ko sem videla tisti prizor… ko so me njegove roke spomnile na tisto sobo. Spolnost se lahko omenja, dokler meni to paše, dokler je po mojih načrtih, itd. Ko mi začne uhajati iz rok, pa se ustrašim. In da, spolnosti se še zmeraj bojim.
Zaključek: sovražim spremembe. Kakršnekoli. Vem pa, da morajo biti. Torej imam še eno zadevo, s katero se bom mogla ukvarjati.
Sovraštvo
___________ je začela z očiščevanjem. Sovraštva sicer ni bilo težko očistit, ker ubistvu… No, ________ ni nikoli zares sovražila. Samo… ni marala…
Torej mi sploh ni težko narediti čistko. Tako, nikogar ni, ki bi ga sovražila. Enostavno. Ne obstaja. Pa se tule ne igram nekega angela, boga ali karkoli. Enostavno… to ne pomeni, da sem zdaj oh in sploh in nastavim lice, če me kdo klofutne. Samo do tega človeka bom gojila – ah ne gojila, to bi bolj pomenilo, da želim to – dobila negativne občutke. Včasih jih s sabo privlečemo iz prejšnjih življenj, zato bom zagotovo šla te počitnice na regresijo.
No, da ne skrenem s teme. So osebe ob katerih imam negativne občutke. Bodisi name oddajajo slabo energijo ali pa oni oddajajo negativne občutke (mogoče tudi sovražijo). Vem, da je veliko ljudi takih, ampak takim se enostavno ognem. Res pa je, da če jih vidim nemočne… jim morem pomagati. Pa me lahko obešajo, obirajo, karkoli. Pomagati, če seveda to hočejo. Enostavno… nekaj čudnega se dogaja
Zakaj pa ponavadi dobim negativne občutke ob nekom? Hm… en del je tistih ljudi, ki so ti antipatični že na prvi pogled (v večini to prihaja iz prejšnjega življenja), potem pa obstajajo ljudje, ki so te razočarali v tem življenju. Glede na to, da imam jaz toliko antipatičnih oseb v tem življenju, morem biti precej stara duša
Kdo vse pa me razočara v tem življenju? Ljudje, ki so slabi. Moralno nemočni. Saj ne, da je teh resnično veliko. Se trudim razumet, ampak ko pride preko določene meje oz. sem izdana jaz in se jaz počutim slabo. No, takrat z osebo enostavno prekinem stik. Neham se menit. Pa lahko skače, se dere, itd. Po novem pa ji vseeno pomagam.
________ se je naučila še nekaj. Nikomur ne želi slabega. Tako ne želim slabega niti bandu (zadnji konflikt), upam, da jim bo uspelo.
Nekako… tako kot je, je. Vsekakor pa lahko pozabite, da bi se komu opravičevala ali v rit lezla ali karkoli. Če želi človek, s katerim se ne menim, kaj storiti, more najprej spoznati, kje je storil napako in se opravičiti. Ker ponavadi jaz nisem kriva za razne konflikte (če pa sem, pa tega ne vidim – sem samo človek, še zmeraj).
Tako… ne rečem, da se ne bom še kdaj bunila, drla, preklinjala, obirala. Vsekakor, ko bo šlo čez rob mojih živcev. To pa bo po novem… trajalo malce dle
