Kako? Zakaj? Kje? Kdaj? Ah… ne sprašuj
Danes sem si vzela a day off (recimo, da sem prav napisala). Počitek od mojega. Telefon vstrajno zvoni, vendar ne… ne bom se oglasla. Rabim čas zase, poln kufer mam vsega tega sranja. Že tri dni me boli glava zaradi živcev, moji jajčniki prav tako protestirajo, ni mi do hrane in vroče mi je tudi, ko se slečem.
Ne da se mi več… ukvarjat z njim, z osebki, ki so se konstantno odločili, da me ne marajo – jaz pa jih žalim na drugem blogu in sem na to ponosna -, ne da se mi ukvarjati s šolo, s kandidatkami za prijateljstvo, s starši… Edina oseba, s katero se mi da ukvarjat, je sestrica… Danes je pricapljala v mojo posteljo, medtem ko sem vneto brala kriminalko (ja, še eno o razcepljeni osebnosti), pobrala vse kužke in se odšla igrat. Ampak ni to to, kar sem želela povedat 
Enostavno… zabulila sem vanj in ugotovila, da je z vsakim dnem lepša. Moja sestrica je prava lepotička in njene ustnice so bile danes takšne lepe barve, da brezveze 
Ne, nimam pedofilskih nagnjen, se mi je pa super ukvarjati z njo.
Vsekakor sem prišla v obdobje, ko sem spet bicthy. Nočem bit. Ampak si ne morem pomagati. Ne pomaga niti dretje, niti žaljenje, niti kreganje. Najbrž ne bi pomagalo niti to, da jo ubijem/mučim. Tako da sem to idejo opustila.
Neverjetno, kako zaboga sem ravno jaz na udaru določenih ženskih osebic, ki imajo poleg sebe še najboljše prijateljice, da se počutijo high In potem od obeh dobivam udarce. Aha, poln kufer mam Čeprav mi je vse to smešno, bi po drugi strani se rada zjokala. Ker se mi sanja ne, kaj sem jim naredila. Nikogar ne silim, da spremeni svoje mnenje o drugemu, tudi ko jaz povem mnenje o komu, sovražim, da se drugemu zaradi tega spremeni mnenje. Enostavno… tako vidim zadevo jaz, jebiga, ti je najbrž ne
Tako… po tem postu grem v posteljo… malce jokat itd. V petek pa grem po svojo prvo strokovno pomoč po nekaj letih. Svoje življenje bom spravila v prave tire, ne bom se več počutila krive, ker vsem ne morem pomagati in upam, da mi bo uspelo preboleti vse.
In ja… preživela bom… čeprav se mi ne da več… spet me vleče na samomor… Oh, kako butasto, pa vseeno plemenito dejanje… Mislim, da lahko prvič v življenju priznam, da bi raje videla, da se drugi ukvarjajo z mojimi problemi, tako kot se jaz z njihovimi, in da me dvigujejo… redno…
Tekmovanje v zmedenosti (???)
Danes sem po dolgem času spet razmišljala… nekje v sebi. O tem, kaj delam, kaj ne delam, kaj bi morala delati, kaj ne bi smela delati.
Enostavno… gledala sem osebi, ki mi ubistvu pomenita veliko, pa vendar se počutim odveč vsakič, ko sem v njuni družbi. Po eni strani sem se spet oddaljila od družbe… pa tako dobro je že šlo… Vidim osebe, ki skušajo priti do mene… ki skušajo biti moje prijateljice. Jaz pa jih odrivam. Nah, to ni prava beseda. Bežim od njih. Zapiram se.
Ni mi težko tolažiti ljudi, ni težko objeti in zašepetati, da bo vse vredu. Težje je… joj, pa kaj je sploh težkega? Sem preveč navajena dajati in nič prijemati? Oh, kako bedno se to sliši…
Jao, sovražim sama sebe. Tako polna sem nasprotij. Moja mama je imela prav, ko je rekla, da sem labilna. Najbrž sem še bolj kot si ona to predstavlja. Po eni strani si želim to, po drugi pa ne.
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!
Kdo, za boga, je mene naredil kao neko zrelo osebo? Zakaj zaboga, bežim od mladosti? Zakaj se ne napijem vsak petek, ne hodim žurirat, ne fukam kjer mi pač je, ne probavam vseh drog, ne vežem novih spoznanstev, …
Nekdo mi je že davno (ok, kak mesec nazaj), rekel, da tako zafustrirane mlade osebe še ni videl. Po drugi strani pa poslušam, kako sem zrela, kako še niso videli tako mlado osebo, ki ima splanirano tja nekam v prihodnost. Če prihodnost bo, seveda.
Nočem biti zrela… hočem biti mlada, uživati mladost, biti sproščena, brez presodkov, brez tistega filmčka kaj-se-lahko-zgodi-če… Po drugi strani pa… kaj je slabega v tem, da ne spustim k sebi vsake osebe, ki ima pet minut časa? Nah, najbrž to, da tudi takrat, ko bi lahko, mi oseba postane čudna in hočem vstran od nje. Nikakor ne najdem nikogar, ki bi mi bil dovolj podoben, da bi me bil sposoben sprejeti takšno kot sem, in mu ne bi bila čudaška.
A sem že povedala, da grem sama sebi na živce?
Oh da, da ne omenim oblek. Komaj čakam, da nekaj naredim s frizuro. Postržem seveda. Kolikor kratko mi bodo pustili (doma in moi). Potem… omg, kaj naredim z mojim zanič stilom? Saj bi včasih dala gor kaj barve, ampak te misli so zame umazane. Enostavno: zbij ven, zbij ven.
Na živce mi gre vse skupaj… celotna scena. Rada imam črno. Ampak ob poplavi vseh teh pisanih zadev, me zajame slaba volja in želim si… aaaa, zginiti. Počutim se prav skrunjeno, ko oblečem nekaj, kar ni črno. Na primer zeleno majico. Ali pa majico, ki ima natisnjeno nekaj, kar ni črno. ali rdeče. Ali pa še huje… belo majico. Ali pa hlače… omg, umrla bom.
Najbolj pa ogrozi mojo samozavest spoznanje, da v pisanih barvah zgledam kot… ne jaz. Ampak nekdo, ki cele dneve posluša komercialo in daje noge narazen vsakemu lepotcu. Niti najmanj ne kažem rockovskega pridaha. In to me… aaaa, spravlja ob živce. Jezi. Boli. Kar jokala bi. Ja, ja, bedna stvar, ampak mene boli. Tako enostavno…
Kaj mi pomagajo misli, če jih ne zapišem?
Tako nekako sem se postavila pred ogledalo resnice. Prebolela bom. Komaj čakam, da dam skozi regresijo. Do takrat bi moralo biti odpravljenih že toliko zadev, da brezveze…
Torej… moj sedanji problem. Ki ga ne upam priznati, seveda. Je vezan predvsem na… am… ljudi. Čeprav jih imam občasno čez glavo in si želim samo odmika od njih, je to posledica tega, da sem drugačna. Ne pijem. Hahahahaha. Ne kadim. Hahahahaha. Kaj bi šele bilo, če bi povedala, da slučajno ne seksam, ne maram kurb in, da verjamem v več življenj? Pa če bi povedala, da mi gre na živce njihovo neumno obnašanje. Ah da, saj sem tudi jaz otročja. Še vedno. Da, tudi dogaja mi, kdo bi si mislil. In da, brez drog! Mislim, jaz sem marsovec!!! Dobesedno… nekaj kar ni iz tega sveta! Kill me…
Pa ni bilo vedno tako. Ah da… Včasih… sem bila popularna. Ali pa vsaj nekaj v tej smeri. Vsi so me poznali. No, jaz nisem vseh, pa kaj za to? Ah ne, ni bilo tako rožnato kot opisujem… V osnovni šoli si popularen že, če si zadnji razred. Če se vas pa nabere par punc na kupu… vas pa zagotovo vsak prepozna ravno zaradi tega. Kaj se je zgodilo z nami štirimi? Moja bivša najboljša prijateljica je… piflar. Cele dneve pred knjigami. Torej o čem naj se pogovarjam z njo? Vsekakor morava naprej… življenje naju je ločilo samo zaradi tega. Z drugima dva sem sošolka, vendar sta si našle družbo. Dobro, vendar se jaz tam notri ne najdem. Vsak dan spoznavata nove ljudi, jaz pa… no, ne ravno samevam. Čeprav ubistvu počnem to. Torej… lahko se pretvarjam in rečem, da je to zato, ker:
- sem letos naredila poudarek na sebi in svoji osebnosti
- sem rabila čas zase
- sem se tako zasrala pri eni sami osebi, da je ta vsem povedala vse najslabše o meni in normalno, da potem ne morem nikogar najti
No ja, dejstva pa so:
- totalno se nisem znašla v novem okolju
- ne znam se potrudit
- strah me je vsemogočih zavrnitev
- preveč sem moralna
- pa še kaj bi se našlo
Vseakor: [priznanje] Jaz kot jaz bi zelo z veseljem bila popularna. Ah ne, ne na tak način. Jah, na kakšen pa? Ja ne vem… pač, da te veliko ljudi pozna. Aha, in to bi bilo vse oh in sploh super in ti bi bila srečna? Jah, kaj pa vem… kako naj vem, če ne poskusim? Pa si upaš poskusiti? Če ne uspem navezati niti prvega kontakta. Kako ga naj le… tako dolgočasno bitje sem… Pa bi potem bili všeč? Pijejo, kadijo, serjejo… Ah ne, saj mi ne bi bili, pa vendar… Kako naj vem, če ne poskusim? Ampak saj veš, da ti ne bodo všeč… Mogoče pa se bom potem rešila teh presodkov… A ti sploh veš, kaj želiš? Nah.. ubistvu ne… pozabi…
Torej… če mi le uspe, da pridem v kakršno koli družbo, se bom mogla soočiti s cigareti, alkoholom, travo, seksom in še čim. Umrla bom… -.-”
Dobro, torej, kaj zaboga bi sploh rada… Ah da, rada bi nekaj ljudi, ki bi jim lahko rekla pravi prijatelji, da gremo v petek ven, da hodimo skupaj na žure in se imamo fajn. Saj ne, da bi najraje tlesknala s prsti ter jih dobila. Pa ja noooo, saj vem, da tako ne gre. Pa kaj??? Lahko mi pustite vsaj sanje.
Ah…..
-.-
Pišem…
… po dolgem času… ali pa tudi ne… saj ni pomembno… trenutno sem v… težkem obodobju? Ah… saj ne vem, kako bi ga imenovala. Dejstvo je samo to, da z vsako težavo, ki jo rešim, prideta vsaj še 2 težavi in ni rešitev, ni rezultatev. Ubija me. Resnično.
Po drugi strani nočem okrog sebe ljudi… sovražim ljudi, sovražim njihove navade, ahgr ne morem jih. Po drugi strani bi potrebovala družbo, kar je jasno vsem – razen mojemu fantu. Ker če bi mu bilo, bi najbrž zadeve speljal malce drugače (ali pa hoče postat središče mojega sveta).
Ko sem bila v zvezi z drugim pomembnim moškim v mojem življenju, se je vse vrtelo okrog njega. Še to, če grem na WC ali ne. Zanemarjala sem prijateljice in vse… Enostavno… fuck no, kaj delam? Zdaj tega nočem. Ne želim. Hočem spoznati ljudi, imeti zmeraj nekoga pri roki, da gre z mano na vročo čokolado, hočem se zabavati (seveda še zmeraj brez alkohola, ipd. stvari), rabim družbo in, fuck no, ne bom se za vedno zapirala v svojo sobo in čakala, da se moj vrne.
Ahgrrrr… res mi gre vse na živce.
Da ne omenim, da se je moj starše-je-potrebno-spoštovati obrnil na glavo… Kako? V petek… ko je bil moj še pri meni, sem doživela vsesplošni napad (torej ata + mama + pa še sestra zram) dretja name, ker sem izklopla internet (ker le-ta ni delal in ponavadi potem dela). Seveda sem bila spet najbolj butasta in oh in sploh, ter medtem, ko me je moj skoraj odvlekel v sobo, ker je videl, da se drugače tole sploh ne bo končalo, razjokala. Kako dolgo se to dogaja? Ne od zmeraj… od takrat, ko je tamala pri hiši, če se prav spominjam. Grozno mi je, da je bil temu priča in ja… zdaj mi je čisto jasno, zakaj sem se pred približno enim letom zaprla v kopalnico in se hotela ubiti (in bi tudi se, če bi le našla kako želetko). Po tem, ko sem jim lepo povedala, da se meni ne da it na sprehod, se je mama začela dret, da me bo ubila, potem je še ata lepo pridirjal gor in se drl name, kot da sem mamo najmanj udarla in ja… vse to zato, ker nisem želela na sprehod (?). Tako so se malce najebali… še posebej, ker je v meni začel spet kričati uporniški duh – tisti, ki se ga moji tako bojijo, ker sem pač peklensko trmasta, če pa dodamo še uporništvo… so pečeni. Ker mi takrat nič ne morejo… kazni gor ali dol, nič ne nardijo. Tudi lasanje, pa grožnje, pa tepenje, in ne vem kaj še vse… ne pomaga. No, ja, prej pomaga meni, da sem še bolj uporniška, tečna in smotana, itd.
Ah… saj ne vem več, kaj naj… rabila bi nekoga, ki mi ne bo samo stal ob strani, ampak mi bo tudi dajal nasvete. Nekoga, ki me bo poznal bolj kot jaz samo sebe. In ja, zavedam se, da pričakujem preveč. Ampak tokrat si res želim rešit vse, kar je mogoče. Ter si zadnji dan šole napraviti pirs v nos. Ali pa ustnico. Odvisno od dovoljenja mojih. Ker brez njihovega dovoljenja res ne bom delala sranje, ker bi to pomenilo, da se lahko poslovim od mojega.
Moje neprenašanje sprememb
Vsi imamo radi spremembe, kajne? Še posebej na boljše. Oz. vsi imamo radi spremembe na boljše. Oz. nekateri IMATE radi spremembe na boljše.
Jaz… sovražim vse spremembe. Še pri tistih na boljše, začutim kamen v želodcu, začne me zvijati in študiram… le kaj zaboga mi je tega bilo treba. Pa saj ni bilo tako slabo kot je bilo… res ni bilo najboljše, ampak no… saj ni bilo tako slabo.
No, to sovražim pri sebi. Zakaj? Ker me zvije ob vsaki mogoči spremembi. Tako rada bi videla, da se določene stvari spremenijo, ko pa se pa… bum, aw aw, mamici pod krilce. Najraje. Pa seveda tega ne storim. Raje premišljujem. O tem, kako sem bedna, seveda.
Sploh se ne spomnim, kdaj se je to začelo. Lahko pa vam povem, da me zmeraj gloda, če je to res dobro. Tako je, na primer, bilo, ko sem začela biti družabna. Nisem se več toliko zapirala, poskušala sem se vključiti. Ob dobivanju oseb, ki sem jim ubistvu pomagala, pa me je začel glodati občutek krivde. In postavila sem se na realna tla. What the fuck je narobe s tabo ženska, da te žere občutek krivde, ker navezuješ stike? Ok, še danes mi ni jasen odgovor. Ampak ta občutek se je polegel.
Naslednjič se je občutek pojavil, ko sem začela navezovati stike z mojo najboljšo prijateljico. Tukaj je šlo zgolj za strah… zaradi česa? Da se ne bova več ujeli, da sva se preveč spremenili. No, na srečo sem danes ugotovila, da ni tako zelo hudo… Še zmeraj je najbolj toleranten človek, kar jih poznam, jaz pa najbolj zajebana xD oh, rada jo imam ^^
Spet pa se je pojavil ta občutek danes. Punco fantovega brata ne, da nisem marala, ampak bila je oseba s katero ne bi nikoli stopila v kontak, po drugi strani pa me je mikala ravno zaradi tega. Ker se zavedam, da bi morala spustiti te kriterije. Torej… danes izgleda tako, kot da sta šla narazen. Milo rečeno. In že me je stisnilo – tokrat tako močno, kot že kak mesec ne – in resnično mi ni jasno zakaj. To je zame nevtralna sprememba. Ampak vseeno… nisem želala, da greta narazen. In zdaj mi je resnično žal, če sem kdaj tako mislila. Ne vem zakaj, ampak lažje mi je bilo biti pri njiju, ko sem vedela, da njega držijo določene dolžnosti. Sedaj… ne vem, če si upam biti sama tam. Enostavno ne po tistem, ko sem videla tisti prizor… ko so me njegove roke spomnile na tisto sobo. Spolnost se lahko omenja, dokler meni to paše, dokler je po mojih načrtih, itd. Ko mi začne uhajati iz rok, pa se ustrašim. In da, spolnosti se še zmeraj bojim.
Zaključek: sovražim spremembe. Kakršnekoli. Vem pa, da morajo biti. Torej imam še eno zadevo, s katero se bom mogla ukvarjati.
Here we go again
Od začetka… Saj ne, __________ je bila zadnje čase nabito polna s pozitivno energijo. Ubistvu je še sedaj. Še zmeraj misli, da bo vse ok. Samo… občasno more biti tudi malce žalostno, kajne?
Danes sem razmišljala… dve uri sem grizljala ustnico in pazila, da nisem zajokala. Zakaj? Pogovor s fantom, branje določenih blogov, … Kot otrok nisem nikoli čutila pomanjkanja. Zmeraj sem imela polno vsega. Nikoli nam ni bilo treba paziti na vsak tolar. Da, saj so prišle krize, ampak smo se tudi izvlekli ven. Čeprav imata moja dva samo srednjo šolo, živimo super. Ogromna hiša, 2 računalnika, 3 televizije, dva avta (ogromna in precej nova), kombi in še bi se dalo naštevati. Zavedam se, da sta vse to uspela samo zaradi iznajdljivosti in volje. Moja mama je zanosila pri dvajsetih. Dandanes je to nekaj čudnega, takrat pa recimo da še ni bilo. Ampak vseeno jima je uspelo zgraditi veliko. Res, da nam je veliko stvari bilo podarjenih, še vedno pa si nekdo, ki ni delaven, ne bi mogel postaviti vsega tega.
Torej… osebno me je strah, kaj bo z mano in mojim. Strah me je, da nama ne bo uspelo. Oba želiva veliko družino. In vsak otrok naj bi imel svojo sobo. Denar pa… samo gre. Enostavno bi najraje začela sedaj paziti na vsak možni cent. Z moje strani nama bodo pomagali tudi moji. Čeprav sem jim že zdavnaj povedala, da hišo prepuščam mlajši sestrici, ker bom s svojim izbranim poklicem (vsaj tistim, ki ga imam sedaj v mislih) morala biti bližje ali Mariboru ali Ljubljani. No, s fantove strani denarja ne bo. Ker je brez staršev.
Vsekakor se bo vse skupaj najbolj videlo, ko bova skupaj živela na faksu. Najemnina + hrana + faks. Meni bodo seveda večino plačali moji. On je dovolj priden, da varčuje. Ampak, khm, tudi jaz varčujem po novem. In delat bova šla. In začela bova malce pazit. Uglavnem, sedaj dobivam občutek, da nama bo uspelo.
Naslednji problem, ki me mori že nekaj let kljub moji starosti – zanositev. Moja mama ni mogla zanositi. Ubistvu so ji hoteli celo odstraniti jajčnika. Spomnim se, da sem bila takrat stara približno 6 let. Ničesar nisem razumela. Samo to, da mamice ni doma, ker je v bolnici in, da je strašansko žalostna. Takrat sem jo videla drugič jokati. Problem je bil tudi v tem, da se zarodek ni pravilno… hm… nekaj pač. Pravkar pozabila. In je bilo treba delati splave. Na srečo jima je na koncu le uspelo.
Sedaj pa seveda obstaja možnost, da je to kaj dednega in da bo prišlo name. Čeprav je velika možnost, da je to posledica kajenja (oba sta bila strastna kadilca; zato tudi jaz ne morem hoditi s človekom, ki kadi). Ampak nikoli ne veš… in ne predstavljam si, da mi zdravnik reče, da ne bom mogla zanosit. Zame se podre svet… ker resnično si najbolj od vsega želim biti mama. In resnično ne vem, kako bi to sprejel fant. Ja, saj zdaj lahko reče, da bova posvojila. Potem pa, če/ko bi bil/bo v tej situaciji, pa je vse drugače. Enostavno se že zdaj s tem ubadam, že zdaj me to boli in že zdaj jočem zaradi tega.
Preidimo še na tretjo stvar, ki me je potrla danes. ________ se je končno začela odpirati in si iskati prijateljice. Neverjetno. Čeprav sem na začetku imela bedast občutek kot da delam nekaj narobe, se bolje. Problem je samo eden. No, mogoče jih je več. Ampak glavni je vsekakor to… ________ ne zna navezati stike v živo. Ah, preko računalnika jih z lahkoto, pa potem, ko se vidiš, gre. Tako v živo, stopiti do nekoga in se z njim začeti kar pogovarjati. No, to je pri meni nemogoče. Pa mi lahko oseba ne vem kako pade v oči. Prav tako sem egoistična, sebična, smotana… in želim imeti nekoga, ki bo samo zame. Jaz ubistvu ne rabim drugih prijateljic kot eno… ampak ta more imeti tudi samo mene. Resnično mi ni jasno, zakaj sem taka in zakaj toliko kompliciram glede tega. Najbrž je vmes tudi lubosumje… Ahgrrr… kako sem včasih neponosna sama nase.
Ljubim te
Sem človek (če si še zmeraj lahko tako rečem), ki mu stvari zmeraj ne gredo po načrtu in tako kot bi si sam želel. Enostavno… Lahko imam neko osebo rada… Ampak, da bi jo ljubila?! Ni ljubezen tista zadeva, pri kateri moraš biti na nekoga navezan, moraš ga pogrešati, moraš to in ono? Jaz… sovražim navezanost. Rada sem svobodna, samostojna. Nočem pomoči, ker verjamem v to, da si more vsak človek pomagati sam. Pika. Če te doleti kaj grozljivega, si moreš pomagati sam, ker te je to doletelo samo zato, da se iz tega kaj naučiš. In da potem postaneš močnejši. Ali pa zgubiš. Saj veste… kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Kot zakon narave: Ptič, ki ne more preživeti sam, bo prej ko slej umrl. Ni tudi pri ljudeh tako? Kdor ne zdrži več, naredi samomor. In ne, to ni pobeg od težav. Ko umreš, te boli za težave, enostavno umreš, ne živiš več, ni te.
Da ne skrenem s teme…
Nekoč sem ljubila… Resnično. Z vsem srcem. Navezala sem se. Na žalost. Fant je bil sicer super… Nekaj najboljšega, kar sem lahko takrat imela. Na žalost. Sem ga scefrala. Predvsem psihično. Enostavno ni več zdržal… Pet dni zaporedoma se je napil (prej sploh pil ni), nato pa me pustil. Jaz pa v jok in konec. Od takrat do zdaj je bila tema. Karkoli sem delala, karkoli sem videla, karkoli sem karkoli že.
Sedaj… Se dogaja s sedanjim isto. Ne ljubim ga. Ne upam si. Nočem ga. Mislim, da mu ni jasno. Ne razume, da kričim nanj samo zato, ker hočem dokaz, da me ne bo pustil. Da me ne bo pustil niti po tem, ko se bom razpizdila zaradi najmanjše malenkosti. Niti takrat, ko bom požrla najbolj sveto stvar. Vem, da ga s tem odganjam. Pa vendar si ne morem pomagati. Nočem biti spet razočarana. Nočem si graditi gradove med oblaki, potem pa spet padati nazaj na Zemljo.
Zavedam se… da še zmeraj po tihem pogrešam bivšega… V določenih primerih je znal veliko boljše delati z mano. Vedel je, kdaj manipuliram z njim, kdaj ga samo jebem v bučo, kdaj… Pogrešam ga tudi zaradi nedolžnosti najine zveze… Takrat sem še bila prepričana, da bom lahko z njim – ki mi je bil prvi in takrat edini – ostala do konca življenja. To je bila tista sladka želja. Biti z enim moškim, le z enim se kdajkoli poljubljati, le z enim kdajkoli spati, le enemu kdajkoli reči ljubim te. Z njegovim odhodom mi je uničil še tisto zadnje najstniško upanje, zadnje najstniške želje.
Sedanji pa veliko bolj razume moj duhovni svet. Čeprav ga ne mara. Pa vseeno sem jaz toliko v njem, da ga mora sprejeti. Včeraj pa je tudi priznal, da ve, zakaj hočem s tega sveta. Ne, ne mislim na samomor. Tega ne potrebujem več.
Žal mi je za vse napake, ki sem jih storila in, ki jih še delam. Pa vendar… te moram ljubiti? Si lahko dovolim, da te ljubim? Sploh želim, da me TI ljubiš?
Odgovor na vsa vprašanja je NE. Nočem človeka, ki bi bil navezan name in nočem, da sem jaz navezana na kogarkoli. Ker me bo to obremenjevalo pri mojem cilju.
Oprosti.
