Solze
Ste se že kdaj počutili nemočne? Razpete med dve stvari, ki ti pomenijo vse? Ah, ne stvari… med dve osebi…
Trenutno… no, razmišljam, kako se sploh počutim, razmišljam, kaj mi je pomembno, iščem na ljudjeh neki dobrega, ne glede na vse, hočem… hočem… kaj hočem? OMG, kaj za boga hočem?
V dreku sem… ne morem ven… ne znam ven… nočem ven (???)… Ne zmorem več… jočem… jočem… jočem… nad človeštvom… nad izgubljenim zaupanjem.
Nikoli… NIKOLI… za boga, NIKOLI ne govori čez mojo sestro… To so bile moje besede, potem sem ga želela… vsaj udariti, če ne ubiti… kako lahko 18-letnik, ki se ima za zrelega in ne vem kaj še vse, izjavi, da je otrok star 7 let grd??? Kako lahko to izjavi samo zato, da kljubuje meni… ne ne… samo zato, ker je MOJA sestra. Kako lahko nekdo to izjavi?? Kako, pizda jim materna? Otroku, ki zgleda kot mlada Barbika… kateremukoli otroku.
Rada bi rešila vso to zadevo… moj fant je končno uvidel bes svojega dekleta…. dvakrat sem mu skoraj ušla iz naročja, ko sem hotela razbiti njegovega brata. Zakaj? Zaradi tega, kar je rekel o moji sestri. Bil je dokaz močne ljubezni… zdaj mi je jasno še nekaj… ker nisem mogla rešiti svoje najboljše prijateljice, skušam paziti na svojo sestro kolikor se da.
Drugi del zgodbe je ta… moja dva sta si zelo želela še enega otroka… štiri neuspešna leta… gledala sem mamine solze, ko je otrok spet zrastel narobe. Ni in ni jima šlo. Na koncu ji je zdravnik rekel, da bodo morali odrezati jajčnika. Solze mojih dveh… OMG, grozljivka… zmeraj se zjočem…
Potem jima je le uspelo… in zdaj… nihče ne bo prizadel našega zaklada… NIHČE! Tale brat se naj samo malo dotakne tamale… dovolj prasice je v meni, da ga obtožim spolnega napada. Briga me… Drugače pa ji naj pove v obraz, da je grda… potem pa itak ne preživi, ker ga zmlatim v… oh, atome…
To je samo del zgodbe… ampak počasi zapiram… premisliti moram, kje sem zopet zajebala…
Vem…
… da moji starši slišijo vsako besedico krega z mojim fantom. Zadne čase kaj drugega niti ne moreta slišat. In največja fora je v tem, da je najina zveza še zmeraj vredu. Ni popolna, ker s trenutnimi mojimi živci in njegovim psihičnim stanjem ne more biti.
V nedeljo je bilo hudo. Po tem, kar se je dogajalo, je dobu v obraz kopalke. Potem sem ga napizdla do konca, da naj zgine domov, da imam vsega poln kufer, da ne morem več. Jokal je… in jaz sem se zlomila. Meni se ne da non stop kregat, še posebej ne, ker nima nobene povezave z nama kot z zvezo. Ne da se mi več živcirat, zaradi čisto x osebe, ki me očitno sovraži, ki napiše: “Se bova “POMENLE”,” kar zame, oprostite, ne pomeni, da se bova vsedle za mizo in se pogovorile o problemu, ki ga itak ni, ampak precejšnjo grožnjo. Prav… na žalost se bojim, da sem jo sposobna ubit. Ne vem, zakaj… Ampak ta meja je šla… Strah me je, da jo bom videla in do konca razbila. In mi je do konca vseeno, kaj se bo dogajalo naprej. Vem samo, da če enkrat začnem brcat, se me ne bo dalo več ustavit.
Da, psihično me je spravla na tla. Bravo. Zmagala je. No ja, s tem je uredila tudi, da ji nikoli več ne bom oprostila, ter da imam ogromno željo narediti sranje na celi črti. Bravo meni. NOT.
Enostavno… naj zgine… drugače bom zginala jaz… Ker svojega fanta ne morem pustit, je edina možnost samomor. In ja, bravo meni, ker spet razmišljam o tem. Spet imam v glavi vse mogoče samomore in iščem takšnega, ki je lahko izvedljiv in ne boli preveč. No ja, čeprav me prerezana zapestja še zmeraj najbolj zanimajo.
Najbolj pa boli to, da sem ji dala večkrat priložnost, pa je zmeraj zajebala… Vse mi je prekipelo v pondeljek, ko jo najprej najpol prosim, povedala sem ji, da sem debil do konca in da se mi vse tole kreganje zdi debilsko otročje. Ah ja, strinjala se je, da sem debil, popustila pa ni. Vsaj ne, dokler je nisem imela na vrhu glave, ker ni hotela niti za milimeter popustiti. Potem pa mi začne, kako se ona hoče menit (seveda se ne menima, ker se jaz nisem sposobna…) in bla bla bla, hop sa sa… Tako… na dolg post sem ji odgovorila, naj ima lep dan, medtem ko je mojmu dokončno dopizdlo.
Vem, da se počuti krivega za vse. On mi je težil en mesec, da naj popustim, naj se pobotam z njo, da pa saj ne bo tako hudo. Name je izvajal pritisk – in pritisk sovražim. Potem, ko se je on prvič pogovoril z njo (ja, v nedeljo) – no, poskušal pogovoriti – je seveda oblatila mene. Jaz sem tista, ki ne zna komunicirat (kar je totalno res… ne znam se pogovarjat o šminkah, make-upu, fantih, itd. prav tako ne o slikah punc, ki jih imata na kompu moj in njegov brat. No, zdaj mi je nadela nov vzdevek: mali bodoči neumni filizof. Nah, sploh ne bom več komentirala.
Have a nice day
Ko slaba volja dobiva nove razsežnosti
Dan je bil lep… predstavit z razredom je uspela, sama sem dala vse od sebe in lahko bi se reklo… no, ne samo reklo, bila sem srečna.
Ampak neverjetno, ekskluzivno, prvič nisem več. No, saj sploh nisem slabe volje. Besna sem. Razsajena. Hudičeva. Vsekakor zdajle nimam niti kančka tolerance v sebi in z veseljem bi ubijala. Ma kaj ubijala, mučila. Pa ne živali… one so res boge. Ljudi… ljudje so tisti cepci. Evo, priznam, da imam občutek, da sem nad večino. Še posebej zdajle.
Tako… vem, da sama ljudi določam po določenem redu. Oprostite, res je, da z nekom, ki je čefur (v to skupino spadajo ljudje, ki ne marajo Slovenije) ne bom iskala kontakta. Če pa bom prisiljena v to, se bom potrudila. Dokler me le-ta ne zajebe. Prav tako gre za druge osebe. Ne iščem kontakta. Ampak, če sem prisiljena, se potrudim. Ampak, da se nekdo spravi na mojo barvo las???? Jebejo se naj v tri pizde materne, zabijejo se naj v steno in crknejo. Res je, blondinka sem. Ne samo to, ponosna sem, da sem blondinka. Hočete več? Ljubim blond lase in se zaradi tega ne bom nikoli pobarvala. Ah da, seveda sem zdaj še ena neumna, trapasta blondinka, pozabljate pa, da so lahko trapaste in neumne tudi črnolaske, rjaviolaske, rdečelaske, … Zdaj se naj bi pobarvala zato, da ljudje ne bodo imeli frustacij do mene? Komu na čast? Seveda, dokler ne zvem, da me nekdo ne mara, ker sem blond, ve pa o meni ne nič, bo vse vredu. Od tukaj dalje pa je v peklu. Peklenskemu. Moja nežna človeška stran se konča. Še sreča, da o tej osebici vem celo neke malenkosti, ki mi bodo pomagale. Da… maščevalna sem. Iznajdljiva. Vse kar hočete. Zdajle imam zagotovo rdeče oči in večina ljudi bi reklo, da sem seme hudiča. Pa še malce System of a Down zavrtim, pa bom itak začela klat.
Največja fora je pa itak v tem, da mi celo tole preklinjanje ni pomagalo, da sem še zmeraj besna in da danes nisem niti pikico socialna. Fuck you all!!!!
Kako si drznete…
… govoriti, da sem včeraj naredila karkoli narobe?!
Oh… ubistvu je ta post namenjen samo eni osebi. Mojemu predragemu bivšemu fantu, za katerega me je resnično sram, da sem se ga kdaj dotaknala, kaj šele, da sem ga poljubila in objela. Ki je hkrati tudi moj sošolec, ki ima še zmeraj ranjen ponos, ker sem ga pustila. Oh… saj bo.
Ampak tokrat ti ne bom nategnala ušes, ker se smiliš sam sebi kot kakšen emo in misliš, da si bogi, ker te doma ne pustijo ven. Prav imaš, nimam zmeraj prav in ne vem zmeraj vsega. Vsekakor ne vem, kako je, če se zadaneš z bencinom. Ali pa bruhaš po alkoholu. Ali koliko stanejo cigareti. Pa, če verjameš ali ne, tudi nočem.
Gre se samo zato, da meni ne boš metal v obraz, da sem karkoli naredila narobe, če sem poklicala najboljšo nepivsko prijateljico svoje sošolke, o kateri sem včeraj napisala cel post, in jo prosila, da mi pomaga. Veš zakaj? Ker sem bila na robu solz. Ker bi se mi totalno strgalo in bi jo resnično udarla. Problem je samo v tem, da je tudi njena nepivska prijateljica imela to v mislih, da je bila na njo ne samo jezna, ampak besna. Še zmeraj se mi je zdelo, da je vredu, da ve, da bruha in da ni čisto pri sebi. Ne, nism napihnala zadeve. Sam si rekel, da je bruhala in to ne enkrat. In da je bila pijana. Zelo pijana. Samo to sem ji povedala. Kaj sem po tvoje torej naredila narobe? Najbrž nič, samo moja sošolka, včasih tudi prijateljica, s katero sva imele veliko stikov, s katero sva dali določene stvari skozi in s katero imava odnos, ki ga ti ne poznaš niti ne bi razumel, se je odločila, da sem jaz kriva, ker se njena najboljša nepivska prijateljica ne pogovarja več z njo. Ljubica… sama si si zakuhala. Nisi se prvič tako napila. Bilo je drugič. In prvič je še požrla. Zdaj pa ni več. In že prvič je bila jezna… se spomniš… takrat si se zaliznala s punco in tipom… Zdaj si na srečo samo bruhala.
Nihče ne bo name prelival krivde, če se ne pogovarjata več. Ona te je videla že prej, že prej je imela občutek, da te bo stovkla. Pa veš zakaj? Ker te ima rada. Ker noče, da si taka krava. Da, zato sva vpili nate in bili čisto panični, ker si šla peš domov. Zato sva po MSN-ju kako uro upali, da boš srečno prispela domov in, da ne bo kaj narobe.
Hvala za tako vrnitev… očitno maček spremeni človeka. Jaz pa ti še zmeraj obljubljam… še enkrat te dobim tako, pa pokličem tvojo mamo. Obljubim!
In sedaj mi je resnično vseeno, če se cel razred ne bo pogovarjal z mano… trudila sem se delati dobro, resnično me je skrbelo in če jim kaj ni všeč… Naj se zaletijo nekam…
Tebi… dragi moj bivši… ki nikoli ne boš mogel biti odvetnik, ker je tvoj jezik premalo nabrušen, da ne omenim, da ne znaš branit svojih trditev, pa v prihodnje priporočam, da ko napadaš, najprej na list napišeš, kaj vse mi maš za povedat, ne pa da prideš iz tega, kako sranje sem nardila na to, da fejkam. In potem, ko sledi vprašanje, kaj fejkam, sledi odgovor vse. Torej v pol leta, ko se poznava, nisem nikoli bila tista prava jaz? Ker potem tudi tista prasica nisem bila jaz, ampak sem fejkala.
Ko me razfukajo…
TAKO! Poln kufer jo mam. Jebe naj se. Ahgrrrr, kurčevi froc razvajen blesav, čorav, nor, debiln,…
Se opravičujem za izpad, ampak ko sem jo zagledala bledo v obraz po tem, ko je izbruhala kak liter alkohola, mi je prekipelo. Prekipelo? Najraje bi jo povlekla za lase in ji primazala klofuto. Kaj si pa misli, kaj dela s svojim življenjem??????! Že mogoče, da se ne razumeva več kot včasih, to pa ne pomeni, da me ne skrbi zanjo. Še zmeraj jo imam rada. Ampak takšno kot je bila včasih. Ne pa zdaj. Pijanko.
Kaj misli, da bo s tem dosegla? Da bo starejša? Pametnejša? Boljša? Klinca… Ženska, poglej se v ogledalo. Ti nisi pri sebi. In če si sama ne moreš pomagati, ti bom jaz. Verjemi pa, da bom bolj groba. (Ahgrrrr, kje imam boksarsko vrečo?)
Ampak ne, potem še praviš, da nisi pijana in da lahko greš peš tri kilometre, pa dvakrat greš preko ceste. Če še ravno hodit ne moreš!!! Če si me mogla dvakrat pogledat, da si me prepoznala, pa me vidiš vsak dan – v šoli – ker sva sošolki, remember?!!! Pa kaj se je zgodilo s tabo? Kaj vidiš v kurčevem alkoholu? Imaš kake probleme? Zmeraj imaš njo – ki ti pomaga. Ampak ne, ti se raje nalivaš. Da ne omenim, da je pri tem pomagala oseba, s katero sem se jaz včasih precej družla. Sram me je! Sram me je vas, kokoši, ki mislite, da ste super, ker pijete. Niste! Kokoši ste. Pa še s tem žalim kokoške. One so vsaj koristne.
Naslednji petek… te priklenem na verigo, če druga ne bo pomagalo. Ampak TI, ti smotanka ja, mi ne boš več hodila pijana domov. Drugače bom z veseljem poklicala domov, da te spravijo k sebi. Kolikor jaz vem, je zmraj pomagalo…
Šit – drek – pizda
Prve besede, ki so mi šinile skozi možgane. S sošolko stojiva pred šolo, ona veselo piha vame dim (agrrrr, zadavila bi jo, pa sem se zadržala, ker je drugače res vredu oseba) in ugotovljama najino trenutno stanje. Predvsem sem kar malce zrastla, ko sem ugotovila, da je prišla k meni, ker se resnično ne počuti dobro. Problem je samo v tem, da se trenutno tudi jaz ne počutim niti najmanj dobro. Zatorej… ni pomagalo.
Torej… ugotavljava določene zadeve in jaz ji pač lepo razložim, da sem trenutno v svojem svetu in, da mi niti ni do družbe oz. sem naredila obrambni zid. In ženska izjavi: “Se ti vidi po faci.” (sedaj lahko preberete naslov)
Zakaj za boga, me folk zmeraj z lahkoto prebere????????!!!!! Ah da, to seveda ne pomeni, da vedo KAJ je narobe, niti ZAKAJ je narobe, vedo pa takoj, da nekaj je in včasih tudi uganejo zakaj. Pretresena sem, ker vsi razen mene ugotovijo, kaj se dogaja z mano, jaz pa izvem zadnja, čeprav se to dogaja izključno in samo MENI. Agrrrrr… Kot sem že povedala, sicer nisem lahka knjiga za prebrati, čutijo pa, da je nekaj narobe in, da imam probleme. Ah, idite vsi v [cenzura].
Če pridemo do mojega obrambnega zida. Imam ga… Že štiri leta. Samo, da je tale posodobljen. In ne, nočem ga sneti. Pa veste za kaj? Ne, ne sanja se vam. Pa vam bom vseeno povedla. Ker me je strah, da bom začela jokati. Da bom padla v netolažljivi jok. Histerični. Da bom preklinjala vse in vskaogar. Včasih sem lahko stvari potisnila vase in pozabila na njih. Vsekakor mi je zdaj jasno, zakaj sem bila občasno žalostna, čeprav je bilo vse vredu. Ker so tiste potisnjene stvari prišle na dan. Zdaj je pač drugače. Naredila sem zid pred vsem svetom, vanj pa sem spustila samo eno osebo. Mojega fanta.
Rada bi se rešila tega zida… pa imam občutek, da mi ne bo uspelo. Agrrrrr, če bom kdaj uspela spet navezati kak stik s katerokoli punco, nočem, da ima še dvesto drugih prijateljic. Hočem, da ima mene. In znanke. A demet.
Po pravici… občutek imam, da bi se s to sošolko najbolj ujela. Obstaja pa problem. Obe sva… ranjeni. In rabili bova veliko časa… vsaj jaz. Pa tudi ona… kolikor mi je povedala. Najbrž ne bova postali eni izmed tistih prijateljic, ki se lupčkajo, držijo za rokice, pogovarjajo o make-upu in ritkah profesorjev. Ampak… saj tega jaz niti nočem, niti ne rabim.
Oprosti, ker sem vse zajebala že na začetku.
Samo to…
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
.
.
.
Če pa jo bom kdaj, bo samoobramba za moje živce, ker jih je obrabila do konca.
Kaj več o NJEJ pa drugič, ker trenutno si govorim samo spodnje:
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
Ne bom je ubila.
.
.
.
