Drugačen pogled na svet

Sicer mi je o tem zelo težko govoriti, še posebej, ker sem se malce pomirila. Vem, da bo tale post do konca samovšečen in hvala meni in ne vem kaj še vse, dejstvo je, da bo spodaj napisano – totalna resnica.

Kot razred se nismo razumeli… Prevzemam delno krivdo, saj se z dvema osebama sploh ne pogovarjam. To sta moj bivši in moja bivša prijateljica. Imam dober razlog, da ju ne ljubim, vem pa, da sem preveč temperamentno reagirala na ti dve situaciji. Ampak okej… sem se sposobna tudi pobotati, pa na žalost tega noče noben od njiju. To je prvi razlog za razkol našega razreda. Drugi razlog je sošolka, ki je že v osnovni delala zmeraj probleme (bila sem namreč njena sošola). No, njo noben ne mara. In to dobesedno ve. Kar za mojo bivšo prijateljico nihče noče povedati v obraz. Pa vseen za njenim hrbtom vsi pravijo, kako je butasta in podobno. Tretji razlog je to, da se sploh ne trudimo. Ker smo totalni egoisti. Vsak pazi samo na svojo rit. Tako pač je.

Razfukalo pa me je predvsem dejstvo, da so tako peklensko neodgovorni, nedorasli, nezreli,… Tako smo danes sedeli v knjižnici namesto slovenščine. Morali bi imeti KIZ, ampak pol jih je seveda špricalo, drugi pa… obnašanje opic. Tako je knjižničarka začela z debato o notranjosti. Dotaknili smo se, na primer, laganja. Ne boste verjeli, vsi mislijo, da je to nujno potrebno za preživetje. Po tem, ko sem seveda ugovarjala, skupaj s knjižničarko, da je to nekaj slabega, da če se ti lažeš, se tudi drugi tebi, da potem nikoli nimaš čiste vesti, bolj so se upirali, drli in zajebavali. Zakaj? Ker niso imeli pametnega agurmenta.

Vredu… Malce mi je pognalo kri po žilah, pa saj bo. Potem smo prišli do tega, da s(m)o egoisti. Seveda spet vpitje, zajebavanje, nihče pa pametnega agurmenta.

Prišlo je tudi do kreganja glede enega profesorja. Kako je nesposoben in ne vem kaj še vse. Ok… ne spoštujejo ga. In on tako tudi ne bo njih. To, da je nesposoben, ni res, ker potem testi ne bi bili 100%. Mislim halo? Ampak ne, oni so skoz nabijali svoje in se sploh niso hoteli postaviti v njegovo kožo.

Zadnja stvar, ki pa mi je pognala po žilah toliko negativne energije, pa je to, da se sploh ne zavedajo, da ima vsako dejanje svoje posledice. In tudi, če se jih nekaj izmed njih tega zaveda, posledic nočejo sprejeti. Takrat v njih nisem morala videti niti ene možnosti, da to kdajkoli spoznajo.

Počutila sem se… najraje bi zajokala. Kako je lahko človek pri 15ih še zmeraj takšen? Kako nima niti osnovnih duhovnih vrednost in spoznanj? Jokala bi… še zdaj… ne zaradi sebe… zaradi njih. Ker se sploh ne zavedajo, kaj vse še morejo ugotoviti.

Potem, ko me je knjižničarka pomirila in mi dejala, da morem biti potrpežljiva, sem se želela samo sesuti.
Sesuti in jokati. Kot sedaj.

Moja babica (v nadaljevanju babi) je čudovita ženska. Po njej imam močen značaj, prenesem veliko sranja, ipd. Na žalost se ji zadnje čase leta in psihično težki dogodki zmeraj bolj poznajo. Ampak gremo nazaj… v preteklost, ko je bila še… precej mlada.

Ko gledam posnetke – še vedno na videokaseterju, ki je pri babiju že prazgodovinski, skupaj s televizijo – mojega krsta… Ah, mlada mama s trajno, mlada babica, pa seveda stara mama (oz. prababica kot ji ponavadi pravite). Pa seveda mlada jaz. To so tisti ostanki… Preplavijo me znani občutki.

Babija se spomnim že od precej mladih nog. Rada sem jo imela. In ona mene. Bila sem njena prva vnukinja. Tudi po tem, ko smo se pri mojih petih letih preselili le 10 minut hoje od nje, sem bila ves čas pri njej. Ima namreč kmetijo. Sicer do takrat, ko sem še živela pri njej, nisem bila ravno navdušena, starejša pa sem rada pomagala. Metala krmo kravam. Hranila pujske. Vsekakor pomagala na polju, v gozdu, na vinogradu. No, to še sedaj.

Ampak od kar se spominjam babija, je bila to ena izmed najboljših žensk v mojem življenju. Spomnim se, ko mi je prvič rekla, da sem jo razočarala. Pri kakih osmih, devetih letih. Zapeklo je… in boli še danes.

Zmeraj mi je stala ob strani, nekako je bila moj vzor. Vem, da sem se od takrat spremenila. Ona pa na žalost tudi. Starost jo je zrušila. Nihče od njenih sedanjih vnukov je ne pozna kot močno in usmiljeno žensko. Kot človeka, ki se nikoli ne razburja. Sedaj jo vse spravlja v slabo voljo. Čas in starost sta pač naredila svoje. Pa vse tisto sranje, ki je prišlo na dan. Očistila je vse, kar je lahko, pomagala je vsem, ki jim je lahko. Na žalost ne najdeva več skupne točke Včasih se še spominjam njenih močnih objemov (no, s tistimi 100 kg res ni mogel biti nežen ). Pogrešam sedenje na njenih kolenih, jokanje v njenem naročju, pogovore o ne vem čem vse. Nikakor si ne predstavljam, da bi ona umrla pred mano. Grozljivo bi bilo. In pogrebi so mi po svoje tako smešni.

Babi, hvala ti za vse. Rada te mam :*

Na žalost smo zaradi določenih orangutanov prišli do odločitve, da je treba blog prestaviti. Osebno namreč ne bom prenašala, kakršnih koli groženj, še posebej ne na račun pornoposnetkov.

Torej… danes je ta dan. Ko se počutim staro. Ampak totalno skulirano. Vse mi je lepo. Še Slash xD Vsekakor me vse spravlja v smeh. In ničesar se ne bojim ^^ to je glavno. Danes še uživamo, jutri pa začnemo z novo zgradbo mene. Gradili bomo in gradili. Izdelek bo mogoče viden še prej kot v enem letu.

Danes sem naredila veliko dobrih stvari… Končno sem si upala ogovoriti našo profesorico za biologijo. Ona… je hipi xD Ves čas se smehlja. Zatežila sem ji nekaj o Celestinski prerokbi in morali bi videti njene učke, ko je to slišala. Ah… popoln dan. In zdaj vem, kaj morem narediti najprej. Opazovati ljudi. Kdo je kdo. Vezi. Kdo je bogi jaz, kdo nadzorovalec. Ko bom lahko šla korak dalje, bom že dobila znamenje ^^

Potem sem se spet pogovarjala z mojo bivšo best frendico. Ah… še zmeraj je carka ^^ Najbrž bi se lahko zopet ujeli. No, jutri ji bom vsekakor zatežila, če lahko sediva skupaj na vlaku Pogrešam jo – dejstvo

Moj fant… je najboljši fant… vsak dan se spomnim na to ^^ Čudovit je. Potrpežljiv.

Ah… vse je tako čudovito. Prijatelju iz Južne Amerike sem vsa vesela napisala: “Today is beautiful day… everything is nice.” Mislim, da je v to zajeto bistvo

See ya…

Ampak šele jutri xD Ker pa sem si za naslednje leto pripravila nekakšen spisek (tule gor ga bomo imenovali Cilji letja). Na ta spisek se bodo stvari samo dodajale ter črtale, nikakor pa ne tudi brisale Kajti vsak uspel cilj, je korak k vsesplošnemu cilju

Hm… pa gremo… (zraven bodo seveda opisi – tokrat – naslednjič pa samo… saj boste videli )

Vse tole bomo spravljali v skupince, ker drugače se vse skupaj zameša. In zdaj res gremo:

1. blokade – zadevce, ki jih imam po vsem tistem, kar sem preživela. Enostavno sem zablokirala določena (če ne vsa) čustva, pa še marsikaj drugega

• blokada spolnosti – zadnja blokada, ki se je bomo morali rešiti. Blokada je nastala z vsemi slabimi spolnimi izkušnjami od tiste v 7. razredu dalje.
• blokada pred ljudmi – naučiti se jih sprejemati z napakami. Predvsem se jih prenehati bati, moram se naučiti, da se mi nehajo gnusiti.
• blokada pred stiki – enostavno… kdo se sploh želi družiti s takimi ljudmi?
• blokada pred zapuščanjem – strah me je, da me zapustijo osebe, ki mi pomenijo veliko. Zaradi tega tudi velikokrat raje jaz zapustim ali pa sploh ne navežem stika.
• blokada pred izdanostjo – veliko ljudi me je izdalo. No, skoraj vsi. Enostavno me to toliko muči, da raje odjebem, ko vidim karkoli kar bi me lahko prizadelo v bližini.

2. šola:

• naslednje šolsko leto vsaj prav dober uspeh
• sprotno učenje
• poslušanje

3. fant & družina:

• nič kaj večje spremembe, samo upam, da se bomo lahko razumeli še naprej

4. psihično & čustveno stanje:

• vse težave rešit takoj
• začet kazat čustva – zadnje čase se obnašam kot da jih nimam, zato okolica pričakuje, da me ne bo nič prizadelo
• postala bom bolj hipijska
• začela bom sprejemati svet takšen kot je
• navadila se bom, da imajo ljudje včasih napake, ki te prizadanejo
• našla si bom nov band
• začela bom meditirat
• regresija
• naučila se bom ljubiti
• našla bom najboljšo prijateljico
• začela bom nazaj brat
• ne bom toliko na msnju & gzju
• postala bom dobra dušica, nejezljiva in čimmanj temperamentna

Čeprav bi zdajle najraje preklinjala neko osebo, katere živciranje je prišlo na vrh (in bere tale blog, pa upam, da bo prebrala tudi tole, ker se mi paše kregat), bom pomislila na lepe stvari.

Vem, da o svojem fantu včasih ne povem samo lepe stvari. Tokrat jih bom. Kajti _______ je odstranila še zadnje blokade. In naučila se je objemat. In cartat. In spat z njim

Enostavno… začela se je pot odstranjevanja blokad. Vesela sem. Pomagal mi je. Seveda bo največja blokada odstranjena, ko se bova prvič ljubila. Ampak… do takrat je še dolgo časa in obljublja mi, da bo počakal. Tudi prav

Ta vikend… je bil prečudovit. On in jaz, jaz in on, pa včasih njegov brat xD Pomagalo mi je… to, da je bil ob meni, da me je objel. Razjokala sem se ob darilu in s tem je postal prvi človek, ki me je videl jokati več kot enkrat (torej dvakrat). Videl me je ranljivo, pred tistim bolečim dejstvom. Videl me je v šoku, na robu živcev, videl je, kakšna sem, ko ne morem ne jokati, ne besneti. Ko sem samo kot lutka iz cunj. Vse to… je videl prvi. Prvi po 4ih letih.

Zdaj vem, da lahko z njim delim ostanek mojega življenja. Oba se zavedava, da sva z vsakim dnem bližje moji smrti. Oba samo molčiva. In upava. Na to, da se moje vizije ne bodo uresničile.

Enostavno… on je moj… in močen… duševno… on je svetilnik meni… sonček rožicam… dež dežniku… vse.

… če so resnično vredni zaupanja in prijateljstva?

Ker nekateri ne želimo biti več prizadeti. Svojega fanta sem do konca preverila in sedaj vem… da me ne bo pustil. Zato sem pripravljena odpreti srce.

Drugačen problem se pojavi pri prijateljicah. In prijateljih. Ponavadi namreč zaserjejo preizkušnjo. No, tako je bilo tudi tokrat.

Vsak, ki je vsaj malce sposoben razmišljanja, razumevanja čustev in človeških lastnostih, zagotovo ne bo začel hoditi s fantom, ki tako zelo sovraži tvojo prijateljico, da bi jo najraje ubil. Isto je z bandom Čeprav sem naredila nekaj zelo dobrega za band, ki me je fuknal (ne morem si pomagati, da ne bi uporabila to besedo) ven. Neko prijateljico (za katero sedaj vem, da to ni in je nočem nikoli več videti) sem spravila vanj. Enostavno. Ženska ima odličen vokal in vse. Tudi kadi kot prava rockerca in seveda pije.

No, da ne bomo dolgovezili. Vsem je najbrž jasno, da mene osebno je zadeva bolela. Sicer me resnično ne boli več, ampak me pa je. Torej nekdo, ki je resnično dober prijatelj, ne bo sprejel mesta, na katerem je bil tvoj prijatelj, ki so ga vrgli ven njegovi prijatelji. Ker potem se tvoj prijatelj druži s tvojimi sovražniki. Nekako tako gre moja logika. Pika na i je seveda to, da jaz ne prenesem, da se nekdo druži s človekom, ki mi želi slabo. No, pa saj to je normalno, kajne? Zato lepo prosim… da ne bo kakih zamer.

… ki jih moje srce že dolgo ne mara in mu je žal, da jih srečuje.

Tako na kratko… Doživela sem zadnji šok pred mojim rojstnim dnevom. Ostala sem brez banda. Na neplačanem dopustu sem xD Ne vem, zakaj sem prišla na to foro. In hvala bogu, da sem bila pri mojem, ko sem preko myspacea zvedela, da iščejo pevko. In da je potem šel zraven mene domov. Ker drugače se zdajle ne bi bila v stanju zajebavati čez to. Pa seveda takoj iskati band.

Nikakor me ni prizadelo to, da so me vrgli ven. Niti najmanj. Boli to, kako so to naredili. Nihče namreč ni imel jajc, da bi mi v živo povedal, kar mi gre. Da ne omenim banalnih razlogov, zakaj so me vrgli ven. Le-ti so:

• premalo glasna na odru (oz. na odru nisem preklinjala in se drla: “Fuck you bitches!” – tudi zato, ker nimam razloga, da se derem to) – to so izjavili prijatelji našega solo kitarista (bivšega)
• neredno prihajanje na vaje (to, da sem bila občasno 3 ure prehiter tam, pa nismo mogli začeti vaj, ker je naš solo kitarist imel mačka ali spal – ne šteje)
• v London grem takrat, ko je strašansko pomemben špil (ki ga seveda sedaj itak ne bo, ker nimajo pevke + za London so moji starši zapravili okoli 400€ in vsekakor ne bom dala tega denarja v nič)

Torej… odhod iz banda name ni naredil prevelik vtis. Dobila sem nekaj izkušenj, poznam delovanje banda in slabosti. Seveda so zraven še izkušenje za privatno življenje. Npr. nikoli več ne hodi s člani banda (kar niti ne počnem, niti nisem želala, ampak na žalost po tistem, ko me je ritem kitarist poljubil, nisem mogla izjavit, da ne morem biti z njim).

To, kar se je zgodilo, me boli predvsem kot človeka. Nikoli si nisem mislila, da so sposobni nekaj takega storiti za mojim hrbtom. Takih ljudi ne maram. Vam ni več všeč moj glas? Okej… Ampak to se pove. Vsaj preko telefona. In potem se ne spravlja ven po vseh možnih načinih. Niti se ne reče: “Tvoji načrti so slabi.” Ubistvu niso… kaj njih briga, če bom začela z manjšimi projekti in dance zadevami? Brez nastopanja, samo studii.

Tako… moški v mojem bivšem bandu se imajo za strašne metalce, v obraz pa ne morejo povedati niti tega, da so me vrgli ven. Punco. Ah da… moški brez jajc ;D

P.s.: Delno našla že nekaj novega, upam, da bo kaj iz tega.

…bi imela dolge črne lase z rdečimi prameni. Tako nekako sem zaključila po debati s fantovim bratom. Razlaga:

Rdeča je agresivna barva – prestavljala bi moj temperament, bes, občutljivost… karkoli se zgodi, bom najprej naredila blokado, potem se bom razbesnela, na koncu pa se bom delala kot da ni bilo nič… (ne glede na to, če bi me to še zmeraj mal dušil).
Črna pa prestavlja moje počutje v tem svetu, družbi, okolju, mojo preveliko moralno in socialno zaporo.

Ja… s tem ga trenutno mučim. Ker se mi resnično ne da učit.

Kakorkoli… nisem mu razložila vsega. Tukaj pa bom. Ker se pač padla v to.

Rdeča pomeni tudi erotiko… vendar v mojem slovarju rdeča pomešana s črno pomeni prikrito spolnost. Erotiko. Kakorkoli. Preden so se dogajale vse tiste neprijetne stvari. Pa preden so prišle nazaj na dan. Sem bila precej, hm… seksipilna? Najbrž ne pravi izraz. Nikoli nisem izzivala. Zmeraj pa sem se želela počutiti seksi. Spominjam se dni, ko sem bila cela depresivna, ker si za razliko od mojih vrstnic nisem upala obleči krila ali dekolteja. Da… dan preden so me zaprli v tisto kurčevo sobo, sem oblekla krilo. Nikoli več ga nisem nosila… razen na morju. V spremstvu mame in očeta.

Moje spodnje perilo je seveda zgodbica zase… ne vidi se. Zato tam izživljam vse kar lahko. Čipkaste tangice, modrčki, mrežaste nogavičke. Večino od tega ne nosim. Samo imam. Tako kot miljon kril, ki sem jih kupila, ker bi jih v normalnih razmerah nosila. No, pa razmere niso ravno normalne.

Dolgi lasje pa… poudarjajo dobo tega obdobja… pa oddaljenost mene od tiste svetle točke.

…in to resnično… Čeprav zdajle poslušam Ozzyja in njegovo You’re no different to me. Ah da… ko bi le veljalo. Vsa ta mladina… vsa moja hudičeva generacija je tako drugačna od mene… da se počutim za v smeti. Resnično. Poln kufer je imam. Tako hudičevo nezrele, neodrasle, ahgrrr… z veseljem bi koga zadavila. Od njih seveda. Ker so totalno čoravi in neprimeri.

Kaj zahudiča se dogaja s to mladino? Kaj zaboga milega jim ni jasno? A jim resnično manjka to, da jih nekdo prebuta? Ah ne, mogoče posili. Še bolje… slečimo jih do golega in jih streljajmo. Mogoče bodo potem končno doumeli, da življenje ni samo zabava. Saj ne, da bi jim želela vzeti del vesela otroštva. Ampak… saj oni ga vendar nočejo???? Zato tudi pijejo. Ker hočejo biti odrasli. Pa dajmo, pokažimo še drugu stran odraslosti. Ko jim tako hudičevo nič ne manjka, pa bodo še zmeraj godrnjali in cmokali. Pred vsakim problemom pa samo v alkohol, droge in samomor. Debili. Teleti. Ahgrrrr…

Ampak dajmo… dajmo ugotovit, kaj me je razjezilo.

Smo že govorili o predragi punci, ki hodi z bratom mojega? Smo ne… takrat še na lep način. No, danes ne bo lep. In od danes naprej ne bo nikoli več lep. Sploh je nočem spoznati, ker je resnično ne želim ubiti. Kar pa bi jo vsekakor, če jo vidim. Ampak dajmo… dajmo it od začetka.

Torej… punčka, rosnih 15 let… (pri katerih bi morala meti vsaj ščepec pameti, ki je očitno ušel takrat, ko jo je njen očka skušal spraviti na realna tla). Torej njen oče… je slab oče. Za večino. Zame je zmeraj bolj odličen oče. Že res, da se dere, ima probleme in rad tepe. Ampak take otroke bi še jaz lastnoročno zadavla. Moje sožalje. Pri njih ne pomaga nič drugega. Ampak počakajmo še malo… No, njen oče naj bi ji govoril, da komaj čaka, da bo pri 18-ih šla od doma. Tukaj mu dam prav. Tako kot se ta smrkelj obnaša, bi jo jaz tudi spokala od doma. Da se nauči, da življenje ni pravljica. Seveda je punca, tako kot vsi – tudi jaz, stvar še malce napihnila, da je očka postal zlobna pošast, ona pa pridna mala punčka. Ko je bil od mojega bratec na obisku, naj bi se očka – pošast zelo grdo vedel do njega. No, očitno mu že ni pasal, kar me sploh ne čudi, tudi jaz ga ne bi imela za svojo hčerko. Še posebej, če se je obnašal kot se obnaša z mano. Pa gremo dalje… iz tega je seveda prišlo, kako je očka – pošast res pošast in totalna hudoba. Ker ga ni maral, fantek pa je imel prizadet ego.

In zdaj si je naša mala punčka izmislila pirsing. Zakaj? Najbrž zato, ker je kull meti pirsing. Saj zdaj so vsi prepikani. Ampak dati ga je treba nekam, kjer se ne opazi takoj. In jezik je odličen. Obstaja pa en problem… ta mala punčka doma seveda ni povedala, da si ga bo dala not. Ker ne bojo ugotovili. Yeah right, taki očki – pošasti vidijo še tisto, kar otrok sam spregleda. Seveda bo potem jok in stok, in očka bo seveda pošast, ker jo je nalamal (upam, da bo prišel tudi pas vmes – se še sedaj spominjam, kako fajn boli, pa je od tega ene 7 let), čeprav ni povedala za pirsing. Ker pač ni. Ja ja, bogo dete, kakšen hudoben očka. Da ne rečem… če je doma res tako slabo, kot govori… potem bo naredila še večje sranje. Zakaj? Ker hoče bit kull? OMFG, ženska… get a life.

Da sem jaz njena mama… jo vsekakor nalamlem… pirsing ji lastnoročno potegnem ven. Briga me za vse infakcije, ki jih lahko doživi. Otrok brez osnovnega spoštovanja… ga tudi od mene ne bo dobil. Seveda pa bom jaz že preuj poskrbela, da ne bo delal neumnosti. Ne vem, kaj so moji delali z mano, da nikol nisem želela prit pijana domov. Nikol se nisem lagala. Nikoli nisem probala cigaretov in drugih drog. Vsekakor se bom z mojo mamo temeljito pogovorila in svojega otroka vzgajala isto. Ne pa da bo neko razvajeno pščene, ki ga bo treba v rit brcat. Če bo poreden, jih bo dobil. Enkrat. Ponavadi pomaga. Če ne… pa večkrat… moje roke/kuhalnice/pasa res ne bo škoda. Ker dokler mu še lahko vcepiš določene stvari in ga prav usmerjaš, lahko veliko narediš za njegovo dobro. Pa čeprav kak dan ne bo mogel hoditi. Si bo vsaj zapomnal.

Pričakujem, da bom do konca pošpukana. Pričakujem tudi, da me obtožite za ne vem kaj vse in mi svetujete, da nimam otrok. Pričakujem tudi kakšno žaljitev. Z veseljem bom namreč odpisala nazaj in vas zabila