Če kaj sovražim…
… je to pač to -.-”
Nikoli me ni motilo, če je katera imela iste hlače, majce, … Pri čevljih tudi nikoli ni bila panika, ker… halo… all-stark pa res ni toliko, da bi bile za vsakega drugačne 
Vsaj v Sloveniji ne.
Pa vseeno… obstajajo dnevi, ko… Dnevi O.o Ah ne, dnevi… ljudje Če bo kdo nosil iste kopalke, ah… boli me kurac Če pa bo nekdo kupil nove kopalke po tem, ko jih je videl na meni in mi ta nekdo sovražno uničuje živce. Ah… prekipi v meni. In vem, da je butasto in vse… trenutno se ubistvu niti ne ukvarjam s tem, kaj imajo drugi oblečeni. Razen pri določenih dveh osebah.
Seveda… spet vsi vemo, o kom se govori -.-” Pa saj to ni več res no. Ampak je… *me se gre zabijat z glavo v zid* Sooooovraaaaažiiiiim to… da ne znam nehat govorit o njej in njemu. Pa demet, če mi vse živce popijeta, pa še kaj zraven. Vredu… včasih ni ravno na mestu. No, ponavadi ni ravno na mestu. Potem se hočem pobotat, ker hočem svoje živce nazaj! Ampak ne… potem bota spet nekaj naredila, da me bo razpičkalo, pa lahko je to samo mala zadeva, pa… mi bo dopizdlo. O, demet no… Zgini z mojega peskovnika al pa neki -.-”
Resnično… po mojem vpogledu v njune pogovore na msn (glede te zadeve je tako… vem, da ni prav, ni mi pa niti najmanj žal), sem ugotovila nekaj, kar me je… vrglo na rit? Torej… nekoč pred davnimi časi, sva z mojim kuhala kosilo, ker pač nikogar ni bilo doma, po kosilu pa naj bi vsi prišli. To sem napisala na myspace zadevo, ker se mi je zdelo zabavno ) No… potem pa sem v pogovorih ugotovila, da pa je ona full jezna in bla bla bla (sledila je cela stran samo zato, ker sva kuhala kosilo) in ja… njen ji seveda napiše, da bota tudi onadva kuhala (in res sta in zdaj mi je jasno zakaj ) ). Ampak to se očitno non stop ponavlja O.o Meni je seveda to še zmeraj funny in pišem, kaj z mojim počneva že zato, da jima malce kravžljam živce (and yes, i’m bitch! -.-” ).
Najbolj nemogoča zadeva se je ubistvu dogajala že na zaćetku… greva z mojim v kino… pogledava nek film (oz. ponavadi risanko). In ja! Neverjetno! Naslednji teden greta onadva na isto risanko/film! -.-” OMG no…
Res ne maram ljudi, ki ponavljajo za mano. S stilom ne morejo, ker ga po večini nimam 
Ampak s takimi stvarmi… Potem me moj tolaži, da ponavljajo zato, ker je moja ideja neki neki bla bla (jp, spet ga nisem poslušala ).
Oh yeah, uglavnem… ko sem svoj problem zopet razlagala človeku, ki mu govorim o svojem življenju kot da je ne vem kaj že… mi je rekel: “Reči svojemu, da naj ji pove, da pri njih ni več dobrodošla.” Mhm, ja, tako ja… ampak potem njegov brat naredi isto in ja… Adijo my life xD Še sreča, da se moj spravi za cel avgust k meni ^^ Pa… na morju bova skupaj ) In če tole preživima… no ja, bova za vedno skupaj Potem pa adijo tista zadeva, ki sem ji včasih rekla mamut in njena copata (ki se tako zelo boji, da bi bil copat, ne zna pa reči nič druga kot ja oz. se strinjati z njo… )
Tako pač je… sedaj pa grem k mojem… ki zapečen leži na postelji… in tamali, ki veselo gleda televizijo… vesela in srečna, ker sem svoje frustacije pozabila tukaj 
Direktnost?
No, za to besedo me zanima definicija… zanima me tudi, zakaj je ljudje ne morejo sprejeti, čeprav vsi navajajo, kako je to super lastnost.
Sama imam za direktnost lastnost, ko je človek sposoben povedati svoje mnenje brez olepševanja. Da, direktna sem. Ne glede na to, da me potem obtožijo marsičesa. Ne, ubistvu sem obtožena kot kakšna čarovnica. Zakaj že?
Po mojem mnenju je med direktnostjo in žaljivostjo tanka meja. Čeprav po večini direktnost še ne pomeni nekaj slabega, ni napad na človeka in ni nujno, da poveš kaj grdega, se vseeno direktnost kot izraz uporablja tudi za žaljenje. Ups. Tukaj se pri meni konča Da, znam biti žaljiva Ampak… kje je meja med mojo direktnostjo in žaljivostjo?
Takrat, ko sem direktna, ponavadi nisem razpičena Enostavno… povem kar si mislim Zadevo skušam oblažiti (olepšati nikakor ne), povedati na človeku čimbolj razumljiv način in potem ostane upanje, da se ne bomo skregali Ko žalim… no, takrat sem “direktna” na ta način, da človeku mečem v obraz vse, hočem, da se počuti slabo in mu tudi na tak način povem. Po možnosti si kaj še zraven zmislim, pa malce napihnem zadevo in takrat ŽELIM, da se skregamo
Zadnje čase ti dve zadevi strogo ločujem. In se za žaljivost tudi opravičim. Za direktnost se pač ne Problem nastane… ah da… pri drugih.
Zadnje čase (jp, zadnje čase mi na veliko dogaja ) poslušam obtožbe… ah, bom kar kopirala, ker si jih itak nisem zapomnila.
- ignoriraj probleme… tudi, če te moti, obdrži zase… zame nemogoč poseg enostavno… o vsakem problemu imam svoje mnenje… in svoje mnenje bom povedala in potem to boli vse okoli mene ( I know… -.-” ). Ampak halo… če se problem tiče mene, mojega fanta, mojih prijateljic, mojih sorodnikov, … bom enostavno povedala svoje mnenje. In ja… direktno. Na nek način bo večina ljudi vzela to kot žaljitev. Še posebej, če se ne postavim na njihovo stran. Jah, moje sožalje
- drugim je boljše, če ne poveš svojega (pravega) mnenja… Pravega je moj dodatek ;D večina ljudi namreč ne želi vedeti resnice… Jaz sem zadnje čase obsedena z resnico… naj še tako boli… želim jo… ampak o tem v kakšnem drugem postu ;D Uglavnem… sama zadeve morem povedati… predolgo sem v sebi držala stvari, ki so me dušile. Trenutno sem pač enostavno v stanju, ko bom fuknala ven za vsako zadevo svoje mnenje. Problem je samo v tem, da se razlikuje od večine mnenj in da… no ja… pač nekateri ne sprejemajo drugačnosti
- če bi kaj znala zadržat zase, se ne bi kregala z drugimi… ok, tukaj pa se strinjam ampak enostavno… zakaj ne bi povedala svojega mnenja? O.o Če je človek dovolj zrel ali karkoli, bo lepo sprejel in bo vse lepo in prav Saj ne rečem… tudi sama znam biti prizadeta, ko mi pa nekdo pove resnico o meni (npr. da vsiljujem mnenje – vem da ga… samo se tega sploh ne zavedam, se pa bom odvadila). Enostavno ne razumem, zakaj drugi ne morejo sprejeti tistega, kar poveš. Vredu, lahko si jezen in vse… ampak da pa iz tega nastane cela drama…
No, to bi bilo počasi vse… čeprav se zagotovo še kaj najde… Sem pa vesela, da sem šla brat stare pogovore… Takrat, ko si v “efektu” oz. “vrtincu kreganja”, zadeve čutiš veliko bolj drugače kot po potresu Vsekakor pa je nekaj… držim se tistega, kar rečem in ne odstopam od tega. Razen takrat, ko se grem žaljenje
Še danes…
… imam občutek siljenja… Nah, sovražim občutek, ko sem z nekom na pijači in imam občutek, da si ta oseba želi, da čimprej zbeži.
Niti tolaženje mojega dragega, da pa osebe nikoli ne hodijo na pijačo, če jim ta druga oseba ni všeč. Nekako imam občutek, da to velja samo pri meni, drugi tolerantno pogoltnejo in gredo.
Ponosna sem lahko vsaj to, da sem se skušala socializirat. Zdaj se bom spet zaprla v varno zavetje svoje sobice, v katero spuščam samo svojega… ker je on na nek način tudi moj najboljši prijatelj (ali prijateljica).
Enostavno sploh ne vem več, o čem naj govorim pred drugimi… zapiram sebe… nisem več tista. Na trenutke kopiram fore drugih (and I hate this). Zmeraj bolj imam občutek, da me noben več noče ali ne sliši. Kot bi bila nevidna, neslišna, nepomembna. No, to zadnje tudi sem. V srednji šoli se je razgubilo vse, kar me je oblikovalo, zato me vsaka opustitev, vsak človek, ki ga spustim k sebi, ne glede na to, da pije ali kadi, kot nov kol v mojem srcu.
Želim si nazaj… v svet, kjer bom obstajala… kjer ne bom samo nekdo tam… tja, kjer ne bom pazila, kako neumnost izjavim, kjer mi bo vseeno, kaj si drugi mislijo, kjer bom dobila nazaj svoj drobec socialnosti in komunikativnosti, kjer bom lahko zaživela… Svobodno ne, bom pa vsaj čutila.
Mogoče… mogoče bi zopet potrebovala nekaj ostrega… da spet začutim, da živim… da lahko spet jočem… žalujem… besnim… postajam otopela…
Kaj mi pomagajo misli, če jih ne zapišem?
Tako nekako sem se postavila pred ogledalo resnice. Prebolela bom. Komaj čakam, da dam skozi regresijo. Do takrat bi moralo biti odpravljenih že toliko zadev, da brezveze…
Torej… moj sedanji problem. Ki ga ne upam priznati, seveda. Je vezan predvsem na… am… ljudi. Čeprav jih imam občasno čez glavo in si želim samo odmika od njih, je to posledica tega, da sem drugačna. Ne pijem. Hahahahaha. Ne kadim. Hahahahaha. Kaj bi šele bilo, če bi povedala, da slučajno ne seksam, ne maram kurb in, da verjamem v več življenj? Pa če bi povedala, da mi gre na živce njihovo neumno obnašanje. Ah da, saj sem tudi jaz otročja. Še vedno. Da, tudi dogaja mi, kdo bi si mislil. In da, brez drog! Mislim, jaz sem marsovec!!! Dobesedno… nekaj kar ni iz tega sveta! Kill me…
Pa ni bilo vedno tako. Ah da… Včasih… sem bila popularna. Ali pa vsaj nekaj v tej smeri. Vsi so me poznali. No, jaz nisem vseh, pa kaj za to? Ah ne, ni bilo tako rožnato kot opisujem… V osnovni šoli si popularen že, če si zadnji razred. Če se vas pa nabere par punc na kupu… vas pa zagotovo vsak prepozna ravno zaradi tega. Kaj se je zgodilo z nami štirimi? Moja bivša najboljša prijateljica je… piflar. Cele dneve pred knjigami. Torej o čem naj se pogovarjam z njo? Vsekakor morava naprej… življenje naju je ločilo samo zaradi tega. Z drugima dva sem sošolka, vendar sta si našle družbo. Dobro, vendar se jaz tam notri ne najdem. Vsak dan spoznavata nove ljudi, jaz pa… no, ne ravno samevam. Čeprav ubistvu počnem to. Torej… lahko se pretvarjam in rečem, da je to zato, ker:
- sem letos naredila poudarek na sebi in svoji osebnosti
- sem rabila čas zase
- sem se tako zasrala pri eni sami osebi, da je ta vsem povedala vse najslabše o meni in normalno, da potem ne morem nikogar najti
No ja, dejstva pa so:
- totalno se nisem znašla v novem okolju
- ne znam se potrudit
- strah me je vsemogočih zavrnitev
- preveč sem moralna
- pa še kaj bi se našlo
Vseakor: [priznanje] Jaz kot jaz bi zelo z veseljem bila popularna. Ah ne, ne na tak način. Jah, na kakšen pa? Ja ne vem… pač, da te veliko ljudi pozna. Aha, in to bi bilo vse oh in sploh super in ti bi bila srečna? Jah, kaj pa vem… kako naj vem, če ne poskusim? Pa si upaš poskusiti? Če ne uspem navezati niti prvega kontakta. Kako ga naj le… tako dolgočasno bitje sem… Pa bi potem bili všeč? Pijejo, kadijo, serjejo… Ah ne, saj mi ne bi bili, pa vendar… Kako naj vem, če ne poskusim? Ampak saj veš, da ti ne bodo všeč… Mogoče pa se bom potem rešila teh presodkov… A ti sploh veš, kaj želiš? Nah.. ubistvu ne… pozabi…
Torej… če mi le uspe, da pridem v kakršno koli družbo, se bom mogla soočiti s cigareti, alkoholom, travo, seksom in še čim. Umrla bom… -.-”
Dobro, torej, kaj zaboga bi sploh rada… Ah da, rada bi nekaj ljudi, ki bi jim lahko rekla pravi prijatelji, da gremo v petek ven, da hodimo skupaj na žure in se imamo fajn. Saj ne, da bi najraje tlesknala s prsti ter jih dobila. Pa ja noooo, saj vem, da tako ne gre. Pa kaj??? Lahko mi pustite vsaj sanje.
Ah…..
-.-
Nepremišljene besede letijo z jezika
Zjutraj sem se na vlaku zagovorila. Sedim jaz, moja sošolka (bivša prijateljica, tista, ki sem jo spravljala pijano domov) ter fant, s katerim se pač menima, nič kaj zlo globokega. Nekako pridemo na nekakšne probleme, ko on izjavi, da pa on nima takih problemov, kot midve. Začuden pogled. Kako prosim? Da, on ma probleme samo šolo. Jaz mam probleme s svojo preteklostjo in pogledom na svet. Kar sem tudi ugotovila, ko jima nikakor nisem mogla dopovedati, da jaz ravno nimam neprijateljev, ampak samo ljudi, s katerimi se enostavno ne menim, ker niso dovolj moralni zame. In potem seveda napad, kako sem lahko takšna in bla bla bla. Ah da, zdaj vidim, kaj jim gre v nos. Pa seveda to, da imam neprijatelje. Ne, ubistvu jih nimam. Samo ne menim se z njimi. Nimam stika. Kontakta. To je to. Oni meni ne pomenijo nič, jaz pa njim… no, kakorkomu. Me niti ne zanima preveč.
Potem se seveda sošolka spravi name, če njo tudi ne maram, ker je ukradla 5 €. In jo seveda lepo vprašam, če ni mogla vprašati. Pa začne mencati. Ja, lepo te prosim… lahko bi lepo vprašala Ampak ne, ona je samo vzela. Pa itak je to zelo popularno dan danes. Ne boste verjeli, ampak niti tega mi nista verjela.
Nato sta se spravila na to, da pa potem jaz nimam prijateljev. Hm… moj fant ni popoln. Se pa trudi. Prav tako ni popoln njegov brat. Pa čaki, ne popoln nihče od mojih prijateljev. Ampak oni ne kradejo. Oni ne fukajo s stotimi ženskami. Oni se ne napijejo tako, da jih morem jaz gledati. Oni me ne izdajo. Ne vem, kaj bi še zdaj radi?
Ne, nimam veliko prijateljev. Znižujem kriterij. In to me boli. Zakaj? Vsa ta leta sem imela čisto znižan kriterij. No, ga nisem imela. Pač iz enega ekstrema v drugega. Se zavedam tega. Ampak jaz enostavno nočem spet imeti čudnih ljudi okrog sebe. Raje imam enega človeka, ki mi bo stal ob strani in me ne bo izdal, kot pa 200, ki bodo za mojim hrbtom spravljali ven neumnosti. Hvala, ampak, ne hvala Resnično mi ni jasno, zakaj se ljudje ne morejo sprijaznati z mojim načinom življenja? Pa kaj, če se obnašam kot da je post. Koga briga, če nisem pila že več kot eno leto, seksala tudi ne, kadila sploh nisem, drog tudi ne, ne jem mesa in ravno toliko, da ne živim od vode? Aja, pa žuriram tudi ne. Ne vem, kaj jim gre v nos? Mogoče se jim zdi, da zapravljam življenje. Bom spet poslušala, kako bo pa čez 10 let, ko se mi bo strgalo? Kako bom takrat, ne vem, pila, kadila, se drogirala, ratala kurba in ne vem kaj še vse. Ah ne… ne bom šla v ta ekstrem, verjemite. V tem ekstremu, ki še ni ravno ekstrem, bom ostala. Začela pa bom seksat, da boste vsaj malo pomirjeni
Moje neprenašanje sprememb
Vsi imamo radi spremembe, kajne? Še posebej na boljše. Oz. vsi imamo radi spremembe na boljše. Oz. nekateri IMATE radi spremembe na boljše.
Jaz… sovražim vse spremembe. Še pri tistih na boljše, začutim kamen v želodcu, začne me zvijati in študiram… le kaj zaboga mi je tega bilo treba. Pa saj ni bilo tako slabo kot je bilo… res ni bilo najboljše, ampak no… saj ni bilo tako slabo.
No, to sovražim pri sebi. Zakaj? Ker me zvije ob vsaki mogoči spremembi. Tako rada bi videla, da se določene stvari spremenijo, ko pa se pa… bum, aw aw, mamici pod krilce. Najraje. Pa seveda tega ne storim. Raje premišljujem. O tem, kako sem bedna, seveda.
Sploh se ne spomnim, kdaj se je to začelo. Lahko pa vam povem, da me zmeraj gloda, če je to res dobro. Tako je, na primer, bilo, ko sem začela biti družabna. Nisem se več toliko zapirala, poskušala sem se vključiti. Ob dobivanju oseb, ki sem jim ubistvu pomagala, pa me je začel glodati občutek krivde. In postavila sem se na realna tla. What the fuck je narobe s tabo ženska, da te žere občutek krivde, ker navezuješ stike? Ok, še danes mi ni jasen odgovor. Ampak ta občutek se je polegel.
Naslednjič se je občutek pojavil, ko sem začela navezovati stike z mojo najboljšo prijateljico. Tukaj je šlo zgolj za strah… zaradi česa? Da se ne bova več ujeli, da sva se preveč spremenili. No, na srečo sem danes ugotovila, da ni tako zelo hudo… Še zmeraj je najbolj toleranten človek, kar jih poznam, jaz pa najbolj zajebana xD oh, rada jo imam ^^
Spet pa se je pojavil ta občutek danes. Punco fantovega brata ne, da nisem marala, ampak bila je oseba s katero ne bi nikoli stopila v kontak, po drugi strani pa me je mikala ravno zaradi tega. Ker se zavedam, da bi morala spustiti te kriterije. Torej… danes izgleda tako, kot da sta šla narazen. Milo rečeno. In že me je stisnilo – tokrat tako močno, kot že kak mesec ne – in resnično mi ni jasno zakaj. To je zame nevtralna sprememba. Ampak vseeno… nisem želala, da greta narazen. In zdaj mi je resnično žal, če sem kdaj tako mislila. Ne vem zakaj, ampak lažje mi je bilo biti pri njiju, ko sem vedela, da njega držijo določene dolžnosti. Sedaj… ne vem, če si upam biti sama tam. Enostavno ne po tistem, ko sem videla tisti prizor… ko so me njegove roke spomnile na tisto sobo. Spolnost se lahko omenja, dokler meni to paše, dokler je po mojih načrtih, itd. Ko mi začne uhajati iz rok, pa se ustrašim. In da, spolnosti se še zmeraj bojim.
Zaključek: sovražim spremembe. Kakršnekoli. Vem pa, da morajo biti. Torej imam še eno zadevo, s katero se bom mogla ukvarjati.
Slaba volja – 4. del
_______ se drži zelo dobro. No, ne ravno dobro. Odlično.
Stvari potekajo zmeraj bolj kot morajo, drži se načel (vsaj po večini), začela se je zanimati nazaj za knjige – in padla v kvantno fiziko. In interpretacijo kvantne mehanike z mnogimi svetovi, ki jo je predstavil Hugh Everett. Fiziki je še zmeraj niso potrdili, ker se jim zdi preveč neverjetna, nihče pa tudi še ni mogel dokazati, da ni pravilna. Ah da, s temi zadevami se ukvarjam zadnje čase in če zagledate punčko, ki v roki drži debelo bukvo, jo bere čisto prvzeto, nato pa z zmedenimi učkami zre nekam v daljavo – mhm, to sem jaz.
Prav tako bom začela razčlenjevati Celestinsko prerokbo. Prva oseba mi je že pokazala pot… opazuj ljudi. Nato me je tolažila, ker sem rahli dislektik.
Enostavno… kako je mogoče, da se v mojem življenju določene osebe zmeraj znova pojavljajo, prihajajo na mojo pot. Vem, morala bi jih ogovorit. Ampak še vedno sem antitalent za navezovanje stikov. Razen z osebami, ki imajo kakšen problem. Z njimi se lahko ure in ure pogovarjam o njihovih problemih, jih tolažim in iščem rešitve. Z nekom, ki je čisto vesel, pa vseeno nezgovoren, bi obstala pri: “Danes je pa resnično lepo vreme, kajne?” Ja… dobesedno ne premorem več domišlije.
To, da premišljujem, da bi na pijačo povabila profesorico, je seveda čisto druga zgodba. Seveda bi bilo to povabilo predvsem zasebne vloge in ne bi imelo niti najmanj veze z ocenami, šolo, itd.
Uglavnem… postajam tečna od vsega tega interneta. Na njem prežim za bodočo prijateljico, s katero bi se lahko videla tudi v živo. No, zmeraj je kaj narobe. Vsekakor se jaz sploh ne znam več menit z dekleti. Kako se naj menim o make-upu, če pa se namažem 1x na mesec (če se)? Ali pa o fantih? Ali o filemskih zvezdah? O BB-ju? Lahko se menim o vremenu. Pa o glasbi. Nato se konča. Pa mi ni ravno jasno zakaj.
Žre me že nekaj časa… ampak dejstvo je, da rabim žensko družbo. Ah ne, rabim družbo nasploh. Zmeraj manj je ljudi, ki jih moje razmišljanje ne prestraši, še manj pa tistih, ki ga razumejo. Raje sem jaz tisti čudak, ki teži nekaj o duhovnosti in o tem, da je vsak na svetu zato, ker ima določeno vlogo. Seveda pa takrat, ko kaj potrebujejo, z veseljem kliknejo človeka, ki jim odpiše takoj in se trudi narediti vse, da bi bili spet nasmejani. Ampak… kdo bo pa pomagal meni, ko bom potrebovala žensko energijo?
Poslovilno pismo
Ali karkoli sem že dobila v roke od bivšega banda. No, bolje rečeno od bivšega ritem kitarista. Da je vse tole sestavil, je seveda rabil 2 dni, ker pač določene stvari je težko nametat v obraz. Ne bom trdila, da je veliko imel narobe, je pa bilo precej stvari spremenjenih. Če bi vse skupaj sestavili v celoto, bi itak ugotovili, da oni so me vrgli iz banda, sem pa delno tudi jaz kriva. Ker mi je šola bolj pomembna od banda. Moje sožalje.
Glej …jaz sm ti zelo hvaležen, da si bila do zdaj z nami v bendu.Kr si nam finančno res pomagala veliko. Ampak ti očitno res ne vidiš določenih stvari tako kot so, kr jih verjetno tudi nočeš. Ven smo te “fuknili”? _________, nismo te mi vrgli, niti noben drug, sama si odšla,SAMA…Spomni se, kdaj sm ti prvič rekel, da se probaj doma zmenit, za mesec marec in april, da boš lahko dlje ostajala na vajah. Mislim da je blo to nekje ob koncu januarja a ne?Pa tega ti nism rekel samo 1x veš. Spomni se …potem je minilo kar nekaj sobot, ko sm te jaz poklical(kolko krat pa si mi ti mela čas poklicat, pa se ne spomnim več,kr me nisi skoraj nikol) in ti po telefonu rekel, da prosi svoje starše, če bi ti lahko dlje ostajala .Nism ti rekel, da boš morala ostat dlje, tega ti ni rekel noben. Jaz sm te samo prosil. In sm ti tudi rekel, da šola ne sme trpet zaradi benda. Se spomniš?Upam da se no…In tukaj se je začelo…zatem si enkrat na vaje pripeljala svojega fanta(kar mene osebno ni motilo,me nima zakaj)…A se spomniš, ko sva se takrat spet hotela pogovorit o tem, da bi bilo za bend zelo dobro, če bi ti lahko na vajah lahko ostajala dlje(Vsaj do 18.00, pa bi bilo več kot dovol veš).Ampak , kr je bila ura že 16.45, si ti morala “zagrabit” svojega fanta in ga “odvlečt” v avto.Za bend pa si nisi vzela niti minute časa, da bi se lahko vsaj normalno pogovorila.Tu sm začel opažat da tebe boli kurac(sorry, ampak ne najdem primernejšega izraza) za ta bend. Preprosto več nisi kazala zanimanja za nas (to sm opažal zadnja 2 meseca).Kaj si pa mislila, da se lahko s takim delom doseže, kot si ga kazali ti?…Problem je tem, da sm jaz dal v ta bend vse kr mam. Sm se skušal pogovorit s tabo, ampak tebi se to očitno ni zdelo pomembno. Ti pa tega očitno nisi razumela. Pa sm ti to povedal že veliko krat, pa si samo kimala….Da bi pa te nekaj prosil, pa klečal pred tabo…a veš kaj…ne hvala. S takšnimi mam izkušnje, in ti povem da smo na hitro končali. Da ne govorim o tem, zakaj si po našem nastopu 25.1 tako hitro odšla domov…vsaj povedla bi lahko, ali sta ti to rekla starša ali pa tvoj fant, da moraš tako hitro domov …saj me ne briga več…sploh ne. Maš kak hočeš, tvoj problem, ne moj.
Nato pa sm se jaz malo zamislil nad tabo in se vprašal:” zakaj se jaz pogovarjam z gluho osebo, če me pa itak nič ne razume, a me noče razumet?…ampak ta oseba je gluha le občasno, kolko sm jaz opazo…”tu pa smo se potem odločili, da je tega dovolj! In da preideva k bistvu…. ________ nismo te fuknili…sama si odšla zaradi tvojega obnašanja(pred kakšnima 2 mescoma, kot že veš), ki si ga kazala do benda. Čist preprosto je glej…Tako kot si se TI obnašala do benda, tako se je tudi bend obnašal do TEBE. In jaz res ne vem zakaj bi ti to morali povedat osebno,te poklicat in ne vem kaj vse, kr te pač več nočemo, če pa nisi pri stvari. Tako da jaz zdaj ne bi o tem, kdo ma jajca, pa kdo je koga zajebaval tu! Zdaj se gluho naredi, oz bi se naredila gluho, tako kot do sedaj, pa bi bila stvar rešena…Mi smo končali s tabo,ZAVEDNO…že zdavnaj!!Zakaj si pa on tvoj blog zaprla, pa ne bova debatirala, kr se mi ne da več s tabo ukvarjat veš…škoda moje energije. Oprosti, če mi bend pomeni več kot pa ti. Oprosti mi če imam čustva pa mi ni vseeno za bend…zbogom!
Vsekakor nima smisla, da bom dala na to repliko. Objavljam bolj iz maščevanja In lahko so srečni, da jih še nisem poimenovala.
P.S.: Črta še zmeraj pomeni moje ime (oz. dodajte katerokoli), čeprav je nekje bilo že zagotovo napisano. Samo zato, da se jaz počutim varneje.
Me feel…
…little happy ^^
Neverjetno…. ampak resnično… verjamem v to, da bo kmalu spet vse dobro. Če tako pogledam… zavozila sem življenje. Ampak samo delno. Še zmeraj ga lahko postavim nazaj na normalne tire. In uspelo mi bo. To je važno, da verjamem vase. In to, da imam cilje.
Kmalu bo rojstni dan… počutila se bom staro, zgubano in tečno. Tole sedaj, je samo napad norosti. Vendar pa… če se potrudim, jih bo zmeraj več. Počutim se… kot vsemogočno. Naredila si bom seznam stvari, ki jih bom odpravila do svojega naslednjega rojstnega dneva. Mogoče se vam zdi čudno, ampak jaz, če si dam nek časovni okvir, bom stvari veliko lažje naredila.
No… v tem letu, ki bo kmalu za mano, sem se naučila veliko stvari. Veliko stvari me je podrlo. Veliko stvari sem morala dati čez. Najbrž je najbolj bolelo, ko se nihče ni spomnil na moj rojstni dan. Niti najboljša prijateljica. Takrat sem bila prepričana, da to hočem, da nočem nekega kvazi “praznovanja”, kvazi želja, itd. Ampak letos… Letos bo drugače. Ne, ne bo žurka. Bom pa povabila ljudi, da gremo dan po mojem rojstnem dnevu na pijačo. Jaz častim. In koliko jih bo, jih bo… Ne bom sprejemala daril, hočem samo druženje.
Seznam stvari, ki jih bom odpravila do svojega naslednjega rojstnega dneva bom dopolnjevala… dokler ta rojstni dan ne doživim. Tako bomo dobili veliko postov, kjer bo samo seznam… pa seveda opis rešenih zadev in vsako veselje zaradi tega. Človeka pač morajo osrečiti male stvari. Tako kot je mene danes osrečila moja želja in moč, da ukrepam proti moji nesocialni duši. Pa seveda to, da je človek, od katerega nikoli ne bi pričakovala in s katerim sva se v prvem pogovoru skoraj stepla, izjavil, da sem zrela. In to baje veliko bolj kot druge punce ^^
Moja zrelost se mi na trenutke zdi problem, kar je tudi včeraj ugotovil moj dragi. Ampak… rešila bom to. Ker to ni problem. To je pač določena stvar, ki jo bom rešla, našla bom še eno zrelo osebico. In ne, zrelost še ne pomeni, da včasih nisi otročji. Pomeni samo, da si… zrel? Bolj odrasel. Da na svet ne gledaš več z mladimi očkami. No, otroška bom zmeraj. Tudi, ko bom pri svojih 23-ih, če bo vse po načrtih, povijala svojo prvo štručko, ki bo vsekakor punčka. Pa seveda, ko bom pri 19-ih, 20-ih prisilila svojega srčka, da se poroči z mano (khm, Swarovski kristali, remember ), potem pa bomo “tastare” poslali na kak kmečki turizem, mladi pa bomo šli žurirat v kak bazen. No ja, oni… Midva z mojim pa po svoje
Srečna, srečna, srečna, srečna, srečna,… vse bo dobro. Uspelo mi bo. Zmogla bom.
Ne znam se več…
…objemati. Na noben način. Saj ne, da bi kdaj znala. Problem je samo v tem, da se včasih nisem obremenjevala, sedaj pa se. Ahgrrr, sama sebi grem na živce.
Torej… zaradi mojega neznanja objemanja se hitro skrijem v kolikor opazim/zavoham, da me nekdo hoče objeti. Če me, se skušam čimprej izmuzniti, naredim se klado in mi niti na misel ne pride, da bi ga objela nazaj.
Ubistvu je to bedna zadeva… Ko sem moji najboljši prijateljici čestitala za rojstni dan, me je le-ta objela. Samo čudno sem jo pogledala, zdaj mi je jasno, da sem ji dala vedat, da nočem več takih odnosov z njo, čeprav to ni res. Samo sedajle se ne počutim sposobna za take odnose.
Potem objemanje z mamo… Grozljivka. Najbrž je resnično prepričana, da je ne maram in, da se nočem objemati z njo. No, to ni res. Saj je malce ugabno, ampak še zmeraj je moja mama, ona me je prenašal 9 mesecev v svojem trebuhu, ona me prenaša vsa ta leta od takrat, ko sem se rodila. In potem se pri objemu samo zvijem in ji zabijem, da naj neha.
No, in zdaj se je ________ (vstavi katerokoli ime) odločila, da išče nekoga, ki jo bo naučil objemat. Nekoga z dolgoletnimi izkušnjami, polnega potrpežljivosti, energije in veselja. Pa seveda takega, ki zna motivirat. Se kdo javi?
