Drugačen pogled na svet

… in pozabiti. Zakaj? Da ne boli. Ali pač?

Ko veš, da ti nekaj ni namenjeno… čeprav je dejstvo, da uživaš v tem… ti ne uspeva. Storiti kaj?

Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli. Boli.

Ne želim biti kdo drug. Ničesar nočem od drugega. Niti glasa. Niti višin. Nič. Pa vendar… omg, imela bi ta vokal. Brez naglasa. Imela. Ker pač nimam. Tukaj… tukaj… želim biti nekdo drug. Nekdo, ki ga ni. Želim uživat v tem… ne, saj že uživam… problem nastane, ker v tem nisem dobra.

Želim si biti Uršula v novi izdaji Ariele in ukrasti nekomu glas.

Sedim za mizo. Ura je 0.42. Na preprogi spi moj. Jaz zopet ne morem spati. Ne, ni zaradi knjig… V meni divja burja… ne… vihar… orkan… tornado… Če bi lahko ubijala, bi. Tako sem jezna, da solze ne najdejo poti na plan, čeprav se svetlikajo v mojih očeh. Ubijala bi.

Danes bi moral biti najlepši dan za naju. Pol leta… Ampak ne… raje bi naju videla nekje daleč narazen. Ni problem v naju. Problem je v ljudeh, ki so prišli skupaj z njim. Jp, vsake toliko pride občutek, da ne morem več. Zdajle bi se skregala… vem, da ko bom povedala vse, kar mi leži na duši, bom “očiščena”. Sploh se ne bom več obremenjevala z njimi. Brigalo me bo, kaj se dogaja, kaj govorijo okrog o meni. Dokler ne razčistim pa… me duši…

Želim si boksarsko vrečo. Še zmeraj. Postavila bi jo na sredini sobe in jo boksala, dokler se ne bi zgrudila na tla in se razjokala – za par let nazaj, za par let vnaprej. Vem, kakšna sem, ko se zruši plaz. Vse skupaj je podobno igranju kakšne mehiške igralke, ko se dere, tarna, itd. Samo da se to meni v resnici dogaja.

Prav imate… rada se mučim… preverjamem svoje živce. Ne, ne govorim o telesnem mučenju. Govorim o psihičnem. Poznam to. Najbrž je zato, ker se nimam rada. Hočem se kaznovati za vsako slabo stvar. Začela bom ovajat nov sistem… za vsako napako, kreganje, itd. bom zabila šestilo v svojo roko. Ko se začne šola… za vse, kar je pod 5, bo letelo šestilo v roko. Morem to naredit.

Ne, ne bom furala emo scene Gre se za kaznovanje… rabim to… moram… ne vem, zakaj…

Počutim se kot psihič… ampak… morem!

Spet sem v istem stanju kot pred letom in še malce zraven.

Takrat sem se razšla, no ubistvu me je on pusti, z enim izmed njiju. No, sedaj ubistvu nisem z nikomer več.

Sovražim občutek navezanosti. Dolgo je trajalo, da mu je uspelo. Ampak zdaj mu je. Pizda mu materna. Še prej bi mogla preklinjati sebe, ker sem sploh pustila nekomu spet k sebi. Sem upala, da bo drugače. Zdaj vidim, da ni.

Ne, tokrat se ne bom rezala, ne, niti jokala ne bom. Bom pa vzela nekaj let zase…

Gledaš jih… strmiš vanje… roka počasi odpira pot do njih… Prešteješ jih… 11. Dovolj, da te ubijejo? Najbrž. Upajmo. Gledaš jih na roki… bele so… majhne… po licu spolzi prva kaplja. In druga… tretja… četrta… si dovolj močen? Iz kljubovanja zmoreš. Pogoltneš. Splahneš. Obsediš. In čakaš, da te zalije tema. Konec. The end.

… vso to norijo, je bil že dolgo moj namen.

Zdaj jo bom nehala. Ne da se mi več. Ne bom se več trudila v zvezi. Ubistvu… hočem biti spet samska… boli me kurac… ne da se mi več.

Tale post bo napisan v nanosu vseh čustev. Počutim se kot da bi lebdela…

Jočem… ampak to so solze… sreče in žalosti. V enem dnevu mi je uspelo prebrati eno izmed najbolj čustvenih knjig in zdaj… srečna sem. Enostavno. Verjamem, da bo vse vredu.

Naučila sem se…. objemat namreč. Tako… vesela sem… pogrešala sem občutek, da nekoga moreš objeti. Ko sem tako objela osebo, ki mi zmeraj bolj raste k srcu, sem začutila tisti človeški prijateljski tok, ki sem ga tako pogrešala. In ja… verjela sem, da bo vse vredu.

Pogrešam mojega… da… pogrešam ga… tako močno, da me boli. Hočem ga videti. Ga poljubiti. Hočem mu zašepetati, da ga ljubim. Sovražim, ko se kregava. Žal mi je za vso mulo, za vso negativno energijo, ki jo spravljam nanj. Obožujem ga. Brez njega me ni. Zame kruto pa vseeno veselo spoznanje.

Kmalu mi bo uspelo spraviti vse ven. Oh da, neverjetni optimizem je obiskal naše rovte.

Sem pa ponosna še na nekaj… nič več me ne spravi iz tira sovražni govor drugih do mene. Imam svojo glavo, če je pa moje razmišljanje res tako napačno, bi me psihologinja zagotovo že strpala v umobolnico.

Vsak ima pravico do svojega mnenja, problem pri meni je… no ja… najbrž res prevečkrat vsiljujem mnenje ampak pri določenih stvareh se mi zdi, da so ljudje resnično še zmeraj neke ovčke. Pustijo si prati možgane in sploh ne gledajo na sočloveka.

Tako… briga me, če nimam pojma briga me, če si o moji zvezi z mojim fantom mislite… hm… karkoli OMG, briga me, če me obtožujete, ker sem imela fuk frenda Nah briga me… vse takšne povabim v moje življenje… pa bomo videli, kdo mi lahko potem očita kakršno koli napako

Sem samo človek in nad mano je narava.

Soočenje s pošastmi… je bilo pošsatno. Medtem, ko se je moj z obema skregal, se jaz z eno izmed njih ne menim več. Tako kot je bilo rečeno z njene strani že na začetku. Lepo jo ignoriram in jo spravljam ob živce s tem, ko z mojim uživama

Pravzaprav sem dobila nešteto tem, ki jih moram predelati s pomočjo psihologinje And I like it… končno vem, o čem bova debatirali cel naslednji teden

Trenutno je najbolj boleče to, da imam občutek, da me je nekdo, ki bere tale blog, prepoznal… občutek je moreč in težek in ja… Bomo rešili…

Glavna točka:

soočenje s pošastmi

Stranska točka:

pospravljanje

No, in to je to Komaj čakam, da pobegnem od tukaj Ne, ni mi slabo, samo pogrešam svojega. Pa tudi njegovo dužino

I must go ) Byby (A)

Po enem letu (oz. še malce več) laži, prikrivanja in trme, pa delno tudi strahu, sem končno poiskala tisto piko na i, ki bi jo rada naredila pred regresijo.

Prišla sem… zmedena… ko sem začela govorit, sem se malce dušila, komaj zadrževala solze, tresla sem se in ja… resnično sem se počutila kot nekakšen norc. Nisem ponosna… sploh nimam nobenih občutkov, razen strahu. Kaj naj ji rečem? Kje naj začnem? Kaj sploh hočem rešit? Si upam priznat vse skupaj? Upam sploh sprejeti pomoč? Bom sploh zmogla razlagati svoje probleme in potem… kaj bo potem? Strah me je. To je največji razlog, da sem rabila tako dolgo. Sovražim, ker me bo gledala strto popolna neznanka. Ampak vseeno… nekje je treba začet in zadevo rešit.

Ne vem, kaj naj pričakujem… oz. raje sploh ne pričakujem nič. Bomo videli kaj bo… jutri se enostavno tam prikažem in potem… nah, se bom že znašla. Ampak sedaj bom zadevo rešla. Obljubim!

torej, prebrala sm vse tvoje bloge – po dolgem in po čez [: in me zanima… kaj si ti kdaj naredila, da si folku tok zamerla, zakaj so se te (če so se te sploh) pričeli izogibati?
drgač pa… izražanje čustev je kul, tako pozitivnih kot negativnih
*hugs*

(tole je napisano takole, ker sem se razgovorila in si mi dala mislit… hvala )

Hm… zdaj si me pa dobila
Po mojem se je vse začel v preteklosti… včasih stvar ni velika, ampak po stane, ko jo potisneš vase, ko enostavno… in takrat sem res potrebovala ljudi… nekoč je nekdo rekel: “Pravi prijatelji so tisti, ki ti pomagajo brez, da bi jim kaj rekel…” Ali nekaj v tem smislu
Ne vem… najbrž sem res preveč zgubila upanje v ljudi… ko živiš 3, 4 leta brez pravih prijateljev, se naučiš živet sam. Folku zamerim samo to, da jih nikoli ni, ko jih potrebuješ. Sama sem zmeraj na voljo drugim, ker rada pomagam, ampak včasih rabiš tudi ti nekoga, da mu pojamraš. Ne pravim, da v zameno, da jaz pomagam njim, oni pomagajo meni, ampak po drugi strani… ja… Zmeraj, ko začnem nakladat o meni, me čudno gledajo nasplošno bom nerada povedala sploh kak problem, ker pač vem, da jih drugi nočejo poslušat.
Vprašanje je, kdo se koga izogiba… veliko ljudi me ne mara, to je dejstvo. Baje sem preveč direktna. Pa trmasta. Baje tudi preveč dajem na svoj prav (kar je dejansko na nek način res – če bom 99%, da imam prav, mi lahko po glavi skačejo, pa se ne bom dala prepričat). Bi rekla, da večini ni všeč moj karakter Sama pa se ljudi izogibam, ker pač niso tisto, kar jaz rabim. Razen mojega fanta mi nobena ženska družba ne more dat take upore. Verjamem v bff zadeve čeprav so mi osladne, ne verjamem pa, da se bi lahko kaj takega zgodilo meni

Saj obstajajo ljudje, s katerimi se ujamem… s temle fantičem sem preživela nekaj najlepših trenutkov (ja, potem sva se pobotala). Enostavno… je tih in zamišljen, z njim lahko govorim o svojih pogledih na svet, lahko mu težim s smislom življenja, po drugi strani pa me on spravlja gor (pa čeprav na zloben način ). Pa je tudi bila najboljša prijateljica, pa se je na žalost tako spremenila, da ja… ali pa sem se spremenila jaz… mogoče pa obe.

Res pa je, da se človeka hitro naveličam oz… kmalu ugotovim, da sploh ne vem, o čem se naj z njim pogovarjam. Po drugi strani obstajajo ljudje, ki so mi zanimivi, ampak nikakor ne najdem stika z njimi. Ne znajdem se. Ne vem kaj naj rečem. In hvala bogu, da obstaja mp4

To bi bilo recimoda to Upam, da sem ti vsaj malce odgovorila na vse skupaj, če pa imaš še kakšno vprašanje… meni je dolgčas