Solze
Ste se že kdaj počutili nemočne? Razpete med dve stvari, ki ti pomenijo vse? Ah, ne stvari… med dve osebi…
Trenutno… no, razmišljam, kako se sploh počutim, razmišljam, kaj mi je pomembno, iščem na ljudjeh neki dobrega, ne glede na vse, hočem… hočem… kaj hočem? OMG, kaj za boga hočem?
V dreku sem… ne morem ven… ne znam ven… nočem ven (???)… Ne zmorem več… jočem… jočem… jočem… nad človeštvom… nad izgubljenim zaupanjem.
Nikoli… NIKOLI… za boga, NIKOLI ne govori čez mojo sestro… To so bile moje besede, potem sem ga želela… vsaj udariti, če ne ubiti… kako lahko 18-letnik, ki se ima za zrelega in ne vem kaj še vse, izjavi, da je otrok star 7 let grd??? Kako lahko to izjavi samo zato, da kljubuje meni… ne ne… samo zato, ker je MOJA sestra. Kako lahko nekdo to izjavi?? Kako, pizda jim materna? Otroku, ki zgleda kot mlada Barbika… kateremukoli otroku.
Rada bi rešila vso to zadevo… moj fant je končno uvidel bes svojega dekleta…. dvakrat sem mu skoraj ušla iz naročja, ko sem hotela razbiti njegovega brata. Zakaj? Zaradi tega, kar je rekel o moji sestri. Bil je dokaz močne ljubezni… zdaj mi je jasno še nekaj… ker nisem mogla rešiti svoje najboljše prijateljice, skušam paziti na svojo sestro kolikor se da.
Drugi del zgodbe je ta… moja dva sta si zelo želela še enega otroka… štiri neuspešna leta… gledala sem mamine solze, ko je otrok spet zrastel narobe. Ni in ni jima šlo. Na koncu ji je zdravnik rekel, da bodo morali odrezati jajčnika. Solze mojih dveh… OMG, grozljivka… zmeraj se zjočem…
Potem jima je le uspelo… in zdaj… nihče ne bo prizadel našega zaklada… NIHČE! Tale brat se naj samo malo dotakne tamale… dovolj prasice je v meni, da ga obtožim spolnega napada. Briga me… Drugače pa ji naj pove v obraz, da je grda… potem pa itak ne preživi, ker ga zmlatim v… oh, atome…
To je samo del zgodbe… ampak počasi zapiram… premisliti moram, kje sem zopet zajebala…
Tekmovanje v zmedenosti (???)
Danes sem po dolgem času spet razmišljala… nekje v sebi. O tem, kaj delam, kaj ne delam, kaj bi morala delati, kaj ne bi smela delati.
Enostavno… gledala sem osebi, ki mi ubistvu pomenita veliko, pa vendar se počutim odveč vsakič, ko sem v njuni družbi. Po eni strani sem se spet oddaljila od družbe… pa tako dobro je že šlo… Vidim osebe, ki skušajo priti do mene… ki skušajo biti moje prijateljice. Jaz pa jih odrivam. Nah, to ni prava beseda. Bežim od njih. Zapiram se.
Ni mi težko tolažiti ljudi, ni težko objeti in zašepetati, da bo vse vredu. Težje je… joj, pa kaj je sploh težkega? Sem preveč navajena dajati in nič prijemati? Oh, kako bedno se to sliši…
Jao, sovražim sama sebe. Tako polna sem nasprotij. Moja mama je imela prav, ko je rekla, da sem labilna. Najbrž sem še bolj kot si ona to predstavlja. Po eni strani si želim to, po drugi pa ne.
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!
Kdo, za boga, je mene naredil kao neko zrelo osebo? Zakaj zaboga, bežim od mladosti? Zakaj se ne napijem vsak petek, ne hodim žurirat, ne fukam kjer mi pač je, ne probavam vseh drog, ne vežem novih spoznanstev, …
Nekdo mi je že davno (ok, kak mesec nazaj), rekel, da tako zafustrirane mlade osebe še ni videl. Po drugi strani pa poslušam, kako sem zrela, kako še niso videli tako mlado osebo, ki ima splanirano tja nekam v prihodnost. Če prihodnost bo, seveda.
Nočem biti zrela… hočem biti mlada, uživati mladost, biti sproščena, brez presodkov, brez tistega filmčka kaj-se-lahko-zgodi-če… Po drugi strani pa… kaj je slabega v tem, da ne spustim k sebi vsake osebe, ki ima pet minut časa? Nah, najbrž to, da tudi takrat, ko bi lahko, mi oseba postane čudna in hočem vstran od nje. Nikakor ne najdem nikogar, ki bi mi bil dovolj podoben, da bi me bil sposoben sprejeti takšno kot sem, in mu ne bi bila čudaška.
A sem že povedala, da grem sama sebi na živce?
Oh da, da ne omenim oblek. Komaj čakam, da nekaj naredim s frizuro. Postržem seveda. Kolikor kratko mi bodo pustili (doma in moi). Potem… omg, kaj naredim z mojim zanič stilom? Saj bi včasih dala gor kaj barve, ampak te misli so zame umazane. Enostavno: zbij ven, zbij ven.
Na živce mi gre vse skupaj… celotna scena. Rada imam črno. Ampak ob poplavi vseh teh pisanih zadev, me zajame slaba volja in želim si… aaaa, zginiti. Počutim se prav skrunjeno, ko oblečem nekaj, kar ni črno. Na primer zeleno majico. Ali pa majico, ki ima natisnjeno nekaj, kar ni črno. ali rdeče. Ali pa še huje… belo majico. Ali pa hlače… omg, umrla bom.
Najbolj pa ogrozi mojo samozavest spoznanje, da v pisanih barvah zgledam kot… ne jaz. Ampak nekdo, ki cele dneve posluša komercialo in daje noge narazen vsakemu lepotcu. Niti najmanj ne kažem rockovskega pridaha. In to me… aaaa, spravlja ob živce. Jezi. Boli. Kar jokala bi. Ja, ja, bedna stvar, ampak mene boli. Tako enostavno…
Slaba volja – 4. del
_______ se drži zelo dobro. No, ne ravno dobro. Odlično.
Stvari potekajo zmeraj bolj kot morajo, drži se načel (vsaj po večini), začela se je zanimati nazaj za knjige – in padla v kvantno fiziko. In interpretacijo kvantne mehanike z mnogimi svetovi, ki jo je predstavil Hugh Everett. Fiziki je še zmeraj niso potrdili, ker se jim zdi preveč neverjetna, nihče pa tudi še ni mogel dokazati, da ni pravilna. Ah da, s temi zadevami se ukvarjam zadnje čase in če zagledate punčko, ki v roki drži debelo bukvo, jo bere čisto prvzeto, nato pa z zmedenimi učkami zre nekam v daljavo – mhm, to sem jaz.
Prav tako bom začela razčlenjevati Celestinsko prerokbo. Prva oseba mi je že pokazala pot… opazuj ljudi. Nato me je tolažila, ker sem rahli dislektik.
Enostavno… kako je mogoče, da se v mojem življenju določene osebe zmeraj znova pojavljajo, prihajajo na mojo pot. Vem, morala bi jih ogovorit. Ampak še vedno sem antitalent za navezovanje stikov. Razen z osebami, ki imajo kakšen problem. Z njimi se lahko ure in ure pogovarjam o njihovih problemih, jih tolažim in iščem rešitve. Z nekom, ki je čisto vesel, pa vseeno nezgovoren, bi obstala pri: “Danes je pa resnično lepo vreme, kajne?” Ja… dobesedno ne premorem več domišlije.
To, da premišljujem, da bi na pijačo povabila profesorico, je seveda čisto druga zgodba. Seveda bi bilo to povabilo predvsem zasebne vloge in ne bi imelo niti najmanj veze z ocenami, šolo, itd.
Uglavnem… postajam tečna od vsega tega interneta. Na njem prežim za bodočo prijateljico, s katero bi se lahko videla tudi v živo. No, zmeraj je kaj narobe. Vsekakor se jaz sploh ne znam več menit z dekleti. Kako se naj menim o make-upu, če pa se namažem 1x na mesec (če se)? Ali pa o fantih? Ali o filemskih zvezdah? O BB-ju? Lahko se menim o vremenu. Pa o glasbi. Nato se konča. Pa mi ni ravno jasno zakaj.
Žre me že nekaj časa… ampak dejstvo je, da rabim žensko družbo. Ah ne, rabim družbo nasploh. Zmeraj manj je ljudi, ki jih moje razmišljanje ne prestraši, še manj pa tistih, ki ga razumejo. Raje sem jaz tisti čudak, ki teži nekaj o duhovnosti in o tem, da je vsak na svetu zato, ker ima določeno vlogo. Seveda pa takrat, ko kaj potrebujejo, z veseljem kliknejo človeka, ki jim odpiše takoj in se trudi narediti vse, da bi bili spet nasmejani. Ampak… kdo bo pa pomagal meni, ko bom potrebovala žensko energijo?
Ne znam se več…
…objemati. Na noben način. Saj ne, da bi kdaj znala. Problem je samo v tem, da se včasih nisem obremenjevala, sedaj pa se. Ahgrrr, sama sebi grem na živce.
Torej… zaradi mojega neznanja objemanja se hitro skrijem v kolikor opazim/zavoham, da me nekdo hoče objeti. Če me, se skušam čimprej izmuzniti, naredim se klado in mi niti na misel ne pride, da bi ga objela nazaj.
Ubistvu je to bedna zadeva… Ko sem moji najboljši prijateljici čestitala za rojstni dan, me je le-ta objela. Samo čudno sem jo pogledala, zdaj mi je jasno, da sem ji dala vedat, da nočem več takih odnosov z njo, čeprav to ni res. Samo sedajle se ne počutim sposobna za take odnose.
Potem objemanje z mamo… Grozljivka. Najbrž je resnično prepričana, da je ne maram in, da se nočem objemati z njo. No, to ni res. Saj je malce ugabno, ampak še zmeraj je moja mama, ona me je prenašal 9 mesecev v svojem trebuhu, ona me prenaša vsa ta leta od takrat, ko sem se rodila. In potem se pri objemu samo zvijem in ji zabijem, da naj neha.
No, in zdaj se je ________ (vstavi katerokoli ime) odločila, da išče nekoga, ki jo bo naučil objemat. Nekoga z dolgoletnimi izkušnjami, polnega potrpežljivosti, energije in veselja. Pa seveda takega, ki zna motivirat. Se kdo javi? 
Šit – drek – pizda
Prve besede, ki so mi šinile skozi možgane. S sošolko stojiva pred šolo, ona veselo piha vame dim (agrrrr, zadavila bi jo, pa sem se zadržala, ker je drugače res vredu oseba) in ugotovljama najino trenutno stanje. Predvsem sem kar malce zrastla, ko sem ugotovila, da je prišla k meni, ker se resnično ne počuti dobro. Problem je samo v tem, da se trenutno tudi jaz ne počutim niti najmanj dobro. Zatorej… ni pomagalo.
Torej… ugotavljava določene zadeve in jaz ji pač lepo razložim, da sem trenutno v svojem svetu in, da mi niti ni do družbe oz. sem naredila obrambni zid. In ženska izjavi: “Se ti vidi po faci.” (sedaj lahko preberete naslov)
Zakaj za boga, me folk zmeraj z lahkoto prebere????????!!!!! Ah da, to seveda ne pomeni, da vedo KAJ je narobe, niti ZAKAJ je narobe, vedo pa takoj, da nekaj je in včasih tudi uganejo zakaj. Pretresena sem, ker vsi razen mene ugotovijo, kaj se dogaja z mano, jaz pa izvem zadnja, čeprav se to dogaja izključno in samo MENI. Agrrrrr… Kot sem že povedala, sicer nisem lahka knjiga za prebrati, čutijo pa, da je nekaj narobe in, da imam probleme. Ah, idite vsi v [cenzura].
Če pridemo do mojega obrambnega zida. Imam ga… Že štiri leta. Samo, da je tale posodobljen. In ne, nočem ga sneti. Pa veste za kaj? Ne, ne sanja se vam. Pa vam bom vseeno povedla. Ker me je strah, da bom začela jokati. Da bom padla v netolažljivi jok. Histerični. Da bom preklinjala vse in vskaogar. Včasih sem lahko stvari potisnila vase in pozabila na njih. Vsekakor mi je zdaj jasno, zakaj sem bila občasno žalostna, čeprav je bilo vse vredu. Ker so tiste potisnjene stvari prišle na dan. Zdaj je pač drugače. Naredila sem zid pred vsem svetom, vanj pa sem spustila samo eno osebo. Mojega fanta.
Rada bi se rešila tega zida… pa imam občutek, da mi ne bo uspelo. Agrrrrr, če bom kdaj uspela spet navezati kak stik s katerokoli punco, nočem, da ima še dvesto drugih prijateljic. Hočem, da ima mene. In znanke. A demet.
Po pravici… občutek imam, da bi se s to sošolko najbolj ujela. Obstaja pa problem. Obe sva… ranjeni. In rabili bova veliko časa… vsaj jaz. Pa tudi ona… kolikor mi je povedala. Najbrž ne bova postali eni izmed tistih prijateljic, ki se lupčkajo, držijo za rokice, pogovarjajo o make-upu in ritkah profesorjev. Ampak… saj tega jaz niti nočem, niti ne rabim.
Oprosti, ker sem vse zajebala že na začetku.
To je bila…
Zgodilo se je v šoli v naravi, sedmi razred devetletke.
S sošolkami smo klepetale v sobi, vmes pa so prihajali razni sošolci in sosošolci, nam malce nagajali in nato odšli. Nek fant mi je vzel copat in se z njim zapodil v svojo sobo. Seveda sem šla za njim – sama – v stilu Ti-mene-že-ne-boš-zajebaval. Ko prispem v njegovo sobo, se zapro vrata za menoj. V njej sta še dva njegova prijatelja.
Začne se…
Porinejo me proti vratom, pretresena, prestrašena jih gledam. Skušam oditi, zapodim se proti vratom. Porinejo me nazaj. Nisem vedela, kaj se dogaja… Vsekakor pa nisem želela biti zaprta v sobi z njimi. Začnem kričat. Nihče me ni slišal… mogoče me niso želeli slišati.
Začnejo se spodbujati… Vse v smislu: “Kdo bo prvi hlače dal dol?” in “Kdo jo bo prvi pofukal?”
Bila sem… v šoku. Vedela sem, da jih moram zamotiti. Vse, samo da nehajo, zavlačevati moram. Začela sem jih spraševati ne vem kaj vse in skušati ostati mirna. Nisem želala, da vidijo, da me je strah, da se bom vsak čas strla.
Ne vem, koliko ur sem bila tam.
Vmes je prišla učiteljica… Prosila sem jo… ne, moledovala sem jo, da me spusti. Ona… samo nasmehnala se je in izjavila: “Ne delajte neumnosti.” In zaprla vrata.
Niso se me dotikali, razen takrat, ko sem skušala pobegniti. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo naslednjo sekundo, niti kaj mi bodo storili, niti kdaj me bodo spustili. Bila sem… nemočna.
Po dolgem času sta se dva sošolca spomnili, da manjkam. Skušala sta me rešiti, skoraj zlamala vrata, pa ni šlo. Šla sta po učiteljico, ki pa me je potem le rešila. In da, bila je tista, ki me prej ni želela spustiti.
To je bila… igra mačke z mišjo.
Vem, da se večini to nikoli ne bo zdelo pretresljivo. Pač jebiga, malo so te mučili, preživi, pojdi dalje, saj ni nič takega.
Ne, ne bom vam zaželela, da se kdo kadarkoli zgodi vam. Pa veste zakaj? Ker te psihično ubije.
Sama sem še zdaj zmedena in… prestrašena. Vsakič, ko vidim te tri fante, si želim samo pobegnati. Še zmeraj me je strah, da bodo to naredili še enkrat. Le, da me bodo takrat resnično”pofukali”. Ne želim jim nič slabega… Do njih ne nosim nobene jeze. Samo strah. In bolečino.
Najbrž se niti ne zavedajo, kaj so mi naredili. Ne zavedajo se, koliko nočnih mor so povzročili. Koliko želj po smrti. Koliko solz. Koliko strahu. Koliko zatiranja do moških. Koliko sovražnosti do lastnega telesa.
Vse sem potisnala vase. Obnašala sem se, kot da se ni zgodilo nič. Ali pa vsaj ne meni. Potem je izbruhnilo. Kar naenkrat. No, ubistvu ne kar naenkrat. Za ta kar naenkrat bom še kdaj uporabila kak post. Izbruhnilo je. Bila sem… depresivna. Sovražila sem vse in vsakogar. Ljudi… ker niso imeli pojma, kaj pomeni vse skupaj. Ker so mislili, da je življenje samo žuriranje. Sovražila sem učiteljice… Ker niso naredile nič, da bi na – puncam – omogočile varnost pred fantovskimi rokami. Sovražila sem fanta. Ker se me je dotikal. Sovražila sem prijateljice. Ker so bile tako vesele. Ker so zginle, ko sem jih najbolj potrebovala. Ker me sploh niso želele poslušati.
Potem sem spoznala moškega, ki me je rešil pred rezanjem, samomori in… pomagal potisniti vse to nazaj v zavest.
Kmalu bo štiri leta od tega. Štiri leta… Zapravljene mladosti. Uničevanja same sebe. Odločila sem se. Rešila se bom tega. Briga me, kaj si bodo mislili. Jokala bom, ko mi bo hudo. Ko se bom spomnila tega. Ko bom trpela. Preklinjala jih bom. Špukala jim v obraz. Samo da prebolim. Da spet postanem to kar sem bila. Če še sploh vem, kaj sem bila…
Nikoli več ne bom pustila, da moški delajo kar hočejo z menoj. Ko se ne bom hotela objemat, se ne bom. Ko se ne bom hotela pogovarjat, se ne bom. Nikoli več naj nikomur ne pride na misel, da bi me skušal posiliti. Takrat sem bila mlada, prestrašena, če bi koga udarla, bi bila kriva jaz. Zdaj sem sposobna tudi lastoročno odrezati moški “ponos”.
Moji najboljši prijateljici…
… ki na žalost to ni več, je pa bila. Najboljša.
Tudi ti se najbrž spominjaš najinih začetkov. Prvi razred. Jaz – totalna čudakinja, samotar, punce pa me nikoli niso marale. Še zdaj me ne. Ti – čudovita, popolna, pametna,… Ne vem, kaj si videla v meni. Najbrž mi nikoli ne bo jasno. Ampak vedi… oboževala sem te. Mogoče to ni bilo nikoli vidno. Pa verjemi, da sem te. Brez tebe sem bila kot riba brez vode. Sama osamljena.
Vem, pri nama je bilo tako – jaz sem te vodila, vse je moralo biti po moje. Ah da, in trmasta seveda.
Veš… vse sva dali skozi… od slabih trenutkov, do dobrih. Nobenega ne obžalujem. Zavedam se, da ti nisem bila vedno v uporo in resnično mi je žal.
Ne vem, kako si ti sprejemala vse skupaj… Ampak jaz… zmeraj sem imela občutek, da morem paziti nate. Ko se je zgodilo tisto, sem bila prestrašena. Tako nemočna. Jezna. Besna. Nase. Zakaj te nisem morala braniti? Nisem izkoristila vsega. Morala bi gristi, brcati, kričati. Žal mi je… Vedno mi bo… Resnično sem bila na robu živcev. Vsak večer sem zaspala objokana, ker ti nisem morala pomagati. Ker si morala dati to skozi. Zaspala… z besedicami… Oprosti mi…
Vem, da nisem nikoli kazala svojih čustev. Oz. vsaj trudila sem se. Ampak upam, da si vedela, da sem te imela in te še zmeraj imam rada. Pogrešam te. Bolj kot karkoli na svetu.
Veš… ponosna sem nate. Uspelo ti je. Super punca si. Našla si si pravo družbo. Ne bom silila vanjo, prav tako te ne bom vlekla v preteklost. Upam samo, da ne boš nikoli pozabila name in, da ti ni žal najinega prijateljstva.
Rada te imam in žal mi je.
Tebi…
… ki naj bi bil moj prijatelj. S poudarkom na naj.
Najbrž se oba zavedava, kako se je začelo. Ne bom rekla, da nama je bilo lepo, popolno. Bila sva dva človeka, vsak na drugem planetu. Počasi sta se najina planeta zbliževala… Postajala eno. Strukturi najinih planet sta se začele ujemati. Gostoti sta si bili zmeraj bližje.
Tako je bilo, kajne? Zmeraj več sva vedela drug o drugem. Brigalo naju je za zunanjost. Pomembna je bila samo duhovnost. Najina prepričanja. Pa kaj potem, če sva bila čudaka, brez prijateljev? Važno je bilo, da sva vedela, da obstajava. Z vsemi problemi. Z vsem, kar prinaša mladost.
Kaj? Kaj se je zgodilo? So na najina planeta popadali meteorji? Sva zašla v črno luknjo? Sploh veš, kaj se je dogajalo?
Oh bog, ko bi vedela… Nočem vedeti odgovorov na vsa vprašanja tega sveta. Ampak… na te si resnično želim odgovora. Nisem se spremenila jaz. To veš. To vema oba. Spremenil si se ti. Zakaj?
Misliš, da je zdaj drugače kot pred 3 meseci? Je svet zdaj bolj krut? Je več problemov?
Ne… ni jih. Problem pa sva imela midva.
Raje si me zavrnil. Prestrašeno. Polno nerazumevanja.
Odšel si v drugo družbo. Je tam res boljše zate? Povej mi… je? Le zakaj imam občutek, da ne?
Ubil si vse, kar nama je bilo skupnega… Pa ne samo to. Odločil si se me uničiti. Zakaj? Kdo ti je opral možgane? Od kdaj se oziraš na mnenja drugih? Zakaj pustiš, da oni vodijo tvoje mnenje o meni? Saj pa me vendar ti veliko bolj poznaš. Veš, zakaj odreagiram drugače od drugih. Veš, zakaj sem drugačna, zakaj se počutim nenormalno, noro…
Veš… lahko bi gradila… na najinem prijateljstvu… Resnično, nisem popolna… Nikoli ne bom… pa vendar… Lahko bi se trudila še naprej.
Tako pa… najina planeta sta se ločila… Izogibata se drug drugega…
Moj je žalosten… na sebi in v sebi nosi del tvojega planeta in joče. Sprašuje se… kako je mogoče, da zmeraj zajebe.
Tvoj pa… v mojem pogledu je onesnažen s CO2… Ti pa očitno vidiš nekaj povsem drugega. Polnega rož in barvnih kamenčkov.
Žal mi je za vse.
Ljubim te
Sem človek (če si še zmeraj lahko tako rečem), ki mu stvari zmeraj ne gredo po načrtu in tako kot bi si sam želel. Enostavno… Lahko imam neko osebo rada… Ampak, da bi jo ljubila?! Ni ljubezen tista zadeva, pri kateri moraš biti na nekoga navezan, moraš ga pogrešati, moraš to in ono? Jaz… sovražim navezanost. Rada sem svobodna, samostojna. Nočem pomoči, ker verjamem v to, da si more vsak človek pomagati sam. Pika. Če te doleti kaj grozljivega, si moreš pomagati sam, ker te je to doletelo samo zato, da se iz tega kaj naučiš. In da potem postaneš močnejši. Ali pa zgubiš. Saj veste… kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Kot zakon narave: Ptič, ki ne more preživeti sam, bo prej ko slej umrl. Ni tudi pri ljudeh tako? Kdor ne zdrži več, naredi samomor. In ne, to ni pobeg od težav. Ko umreš, te boli za težave, enostavno umreš, ne živiš več, ni te.
Da ne skrenem s teme…
Nekoč sem ljubila… Resnično. Z vsem srcem. Navezala sem se. Na žalost. Fant je bil sicer super… Nekaj najboljšega, kar sem lahko takrat imela. Na žalost. Sem ga scefrala. Predvsem psihično. Enostavno ni več zdržal… Pet dni zaporedoma se je napil (prej sploh pil ni), nato pa me pustil. Jaz pa v jok in konec. Od takrat do zdaj je bila tema. Karkoli sem delala, karkoli sem videla, karkoli sem karkoli že.
Sedaj… Se dogaja s sedanjim isto. Ne ljubim ga. Ne upam si. Nočem ga. Mislim, da mu ni jasno. Ne razume, da kričim nanj samo zato, ker hočem dokaz, da me ne bo pustil. Da me ne bo pustil niti po tem, ko se bom razpizdila zaradi najmanjše malenkosti. Niti takrat, ko bom požrla najbolj sveto stvar. Vem, da ga s tem odganjam. Pa vendar si ne morem pomagati. Nočem biti spet razočarana. Nočem si graditi gradove med oblaki, potem pa spet padati nazaj na Zemljo.
Zavedam se… da še zmeraj po tihem pogrešam bivšega… V določenih primerih je znal veliko boljše delati z mano. Vedel je, kdaj manipuliram z njim, kdaj ga samo jebem v bučo, kdaj… Pogrešam ga tudi zaradi nedolžnosti najine zveze… Takrat sem še bila prepričana, da bom lahko z njim – ki mi je bil prvi in takrat edini – ostala do konca življenja. To je bila tista sladka želja. Biti z enim moškim, le z enim se kdajkoli poljubljati, le z enim kdajkoli spati, le enemu kdajkoli reči ljubim te. Z njegovim odhodom mi je uničil še tisto zadnje najstniško upanje, zadnje najstniške želje.
Sedanji pa veliko bolj razume moj duhovni svet. Čeprav ga ne mara. Pa vseeno sem jaz toliko v njem, da ga mora sprejeti. Včeraj pa je tudi priznal, da ve, zakaj hočem s tega sveta. Ne, ne mislim na samomor. Tega ne potrebujem več.
Žal mi je za vse napake, ki sem jih storila in, ki jih še delam. Pa vendar… te moram ljubiti? Si lahko dovolim, da te ljubim? Sploh želim, da me TI ljubiš?
Odgovor na vsa vprašanja je NE. Nočem človeka, ki bi bil navezan name in nočem, da sem jaz navezana na kogarkoli. Ker me bo to obremenjevalo pri mojem cilju.
Oprosti.
Kako se lahko lep dan…
…spremeni v slab dan.
Saj ne, da bi bilo to pri meni nekaj nenaravnega. Nekako nisem ena izmed ljudi, ki se ravnajo po jutru, ampak bolj po dogodkih. Zaradi mene je lahko zjutraj lepo vreme, ptički žvrgolijo, itd. Lahko tudi zjutri skačem od veselja, se počutim srečno in oh in sploh, potem pa popoldne… Ah ne, saj ne rabi veliko biti, že to, da vlak zamuja, da je soba razmetana, da bomboni niso na pravem mestu, me lahko spravi v slabo voljo (ki ponavadi pripelje do kričanja na – koga drugega pa kot – fanta).
Vsekakor ne smem biti preveč srečna, ker sem lahko potem tudi preveč nesrečna v eni sekundi. Kakorkoli bi to opisali psihologi, to se dogaja in to je dejstvo.
Pa vendar… gremo na današnji dan.
Potekal je sweet, nice, itd. Sicer me je bolela glava, ampak tudi to se da preživet. Dokler… DOKLER… No, dokler me nista ugovorila dva neznana fanta… Ne, saj ne, ego se ti dvigne, če te nekdo osvaja. Dviga pa se tudi pritisk, če moški ne znajo odnehati, ko se reče nehaj. Na srečo me je preteklost naučila samoobrambe in še marsičesa (med drugim tudi to, da moškim ni ravno za zaupati, tudi ko si oblečena kot nuna). Potem pa še zavohaš dim (nisem ravno prepričana, da je bil cigaretni, ker je tipo imel nekam majhne zenice) in te mine. Pa seveda še blefiranje, ki ne vodi nikamor, ker sem ga zaštekala v sekundi.
(razpoloženje malce upadlo, ampak na srečo se med sprehodom tudi dvignalo)
No, sedaj, za računalnikom, pa se sprašujem…. Zakaj, o zakaj, komu sem nekaj zagrenila, da se je toliko ljudi obrnilo proti meni? Saj ne, imam perfektnega fanta, ki mi pomeni vse in še več. AMPAK (zakaj, o zakaj, zmeraj obstaja ampak?!) še zmeraj se počutim osamljeno… Na kratko povedano. Od nekdaj se nisem razumela s puncami… Sedaj pa je… hm… 1000x slabše. Ne samo, da se ne razumem, ubistvu nimam niti ene prijateljice (in zadnje čase niti prijateljev, ker… ah, saj mi ni jasno zakaj). Delno ne samo po moji krivdi (ja, ja, vem, samo iz dreka se skušam zvlečit). Imam pač določene moralne pogoje in ne najdem nikogar, ki bi mu ustrezal. Torej moja najboljša prijateljica ne sme:
- piti
- kaditi
- varati fanta (če ga ima)
- kurbiriti okoli
- lagati
- obirati mene za mojim hrbtom (niti kogarkoli drugega)
- biti fukjena na pretepanje – še posebej šibkejšega
7 lahkih lastnosti, ki pa jim zadostuje mogoče 1% naše mladine. JUHEJ!!!
Sama se zavedam, da bi morala malce spusti svoje želje, vendar:
- kaj naj delam z nekom, ki pije, če pa sama ne pijem že dobro leto in mi gredo pijani osebki na določen organ, se mi to zdi čisto brezveze in kar nekaj.
- kaj naj delam z nekom, ki kadi, če pa sama nikoli nisem niti probala, mi gre cigaretni dim resnično na določen organ, ker uničuje moje zdravje, moje glasilke in me spravlja v jok (oči se mi začnejo solziti).
- kaj naj delam z nekom, ki vara svojega fanta, če pa je ta oseba zame preprosta kurba, ki ima fanta samo zato, da ga ima? In je to zame pod vsem, kar lahko narediš.
- glej zgoraj + sem ostro proti nespoštovanju lastnega telesa, kar ta dekleta zagotovo delajo…
- kaj naj delam z nekom, ki mi laže v obraz, mi meče pesek v oči in ji ne moreš zaupati?
- kaj naj delam z nekom, ki me za hrbtom obere tako, da še kosti ne ostanejo? In ko/če se kdaj skregata, ne razloži v enem dnevu vse tvoje slabe lastnosti in sranja, ki si jih (po pomoti) naredil.
- kaj naj počem z nekom, ki obožuje, ko se trije spravijo na enega? Tak, ki uživa v tem, zagotovo še ni nikoli v življenju nikoli dal tega skozi, niti ni človeški, niti se ne zna postavit na mesto nekega drugega človeka. Je egoist, skrbi samo za svoje dobro in taki ljudje so ponavadi tudi materialisti. Torej popolno nasprotje mene.
In tako ugotovimo, da ubistvu tudi, če lahko spustim kriterije, jih nočem…. Raje sama kot pa s takimi ljudmi. To pa še ne pomeni, da ne smem biti žalostna. Lahko sem.
