Nehati…
… vso to norijo, je bil že dolgo moj namen.
Zdaj jo bom nehala. Ne da se mi več. Ne bom se več trudila v zvezi. Ubistvu… hočem biti spet samska… boli me kurac… ne da se mi več.
Čutim…
Tale post bo napisan v nanosu vseh čustev. Počutim se kot da bi lebdela…
Jočem… ampak to so solze… sreče in žalosti. V enem dnevu mi je uspelo prebrati eno izmed najbolj čustvenih knjig in zdaj… srečna sem. Enostavno. Verjamem, da bo vse vredu.
Naučila sem se…. objemat namreč. Tako… vesela sem… pogrešala sem občutek, da nekoga moreš objeti. Ko sem tako objela osebo, ki mi zmeraj bolj raste k srcu, sem začutila tisti človeški prijateljski tok, ki sem ga tako pogrešala. In ja… verjela sem, da bo vse vredu.
Pogrešam mojega… da… pogrešam ga… tako močno, da me boli. Hočem ga videti. Ga poljubiti. Hočem mu zašepetati, da ga ljubim. Sovražim, ko se kregava. Žal mi je za vso mulo, za vso negativno energijo, ki jo spravljam nanj. Obožujem ga. Brez njega me ni. Zame kruto pa vseeno veselo spoznanje.
Kmalu mi bo uspelo spraviti vse ven. Oh da, neverjetni optimizem je obiskal naše rovte.
Sem pa ponosna še na nekaj… nič več me ne spravi iz tira sovražni govor drugih do mene. Imam svojo glavo, če je pa moje razmišljanje res tako napačno, bi me psihologinja zagotovo že strpala v umobolnico.
Vsak ima pravico do svojega mnenja, problem pri meni je… no ja… najbrž res prevečkrat vsiljujem mnenje 
ampak pri določenih stvareh se mi zdi, da so ljudje resnično še zmeraj neke ovčke. Pustijo si prati možgane in sploh ne gledajo na sočloveka.
Tako… briga me, če nimam pojma 
briga me, če si o moji zvezi z mojim fantom mislite… hm… karkoli OMG, briga me, če me obtožujete, ker sem imela fuk frenda Nah briga me… vse takšne povabim v moje življenje… pa bomo videli, kdo mi lahko potem očita kakršno koli napako
Sem samo človek in nad mano je narava.
…
Ne da se mi Pisat namreč Vse drugo… še recimoda gre
Pogrešam mojega… končno spet čutim, kako je, če si navezan na nekoga… če se lahko upreš nanj… če veš, da te bo zmeraj potolažil, da bo zmeraj tam.
Zadnje čase ima ponoči telefon na glas… če bom slučajno imela nočne more, pravi… da, zadnje čase me spremljajo. Problem je samo v tem, da sploh niso resnično grozne, samo dušijo me isti občutki kot v resničnem življenju. Ista razočaranja, ista pričakovanja, iste želje, ista jeza… da, še osebe, ki mi povzročajo vso slabo energijo, so iste. Grozljivo mi je.
Rabim ga… rabim samoto z njim. Nekje daleč… vstran od vsega. Ne grem več ven… oz. ne grema tja, kamor bi rada šla. Zakaj? Zaradi koga? Nočem ga omejevati… vem, da je rabil kar nekaj časa, da se je navadil, da pa takoj po pouku nimam časa zanj. Ali pa, da se celo popoldne ne oglasim. Jaz sem omejevala njega. In on je mene.
Psihologinja je rekla, da imava zelo resno zvezo. Ustrašila sem se. Nočem že zdaj biti kot 50-letna žena, ki pospravlja, dela, dogodek dneva pa je nakupovanje živil. Mlada sem še… hočem noreti… hočem bedeti do treh zjutraj, zaspati kar nekje, naj me on odnese v posteljo (:P). Hočem žurirati, hočem iz sebe spravljati vso pozitivno energijo, hočem ležati z njim na sončku sredi travnika in se ne obremenjevati z uro. In z drugimi ljudmi. Želim se stist k njemu, se pogovarjat o brezveznih stvareh, hočem slišati njegov glas, njegov smeh… Po skoraj pol leta me prešine… kakšen sploh je njegov smeh? Tisti pravi… ko se smeji… in se ne neha… ko ga briga, če se reži grozljivo… kakšen je? Zakaj hitiva? Saj bova za zmeraj skupaj… nikamor ne bom pobegnila… niti on… Zakaj potem vse to? Zakaj kreganje? Zakaj spanje ob devetih? Zakaj branje knjig v njegovi bližini? Zakaj brskanje po internetu?
Želim si… iti na sredino nekega travnika… z njim… in čupati do onemoglosti… na ritem najinih src… na zvoke narave… za njega… zame.
Vikend 2
Soočenje s pošastmi… je bilo pošsatno. Medtem, ko se je moj z obema skregal, se jaz z eno izmed njih ne menim več. Tako kot je bilo rečeno z njene strani že na začetku. Lepo jo ignoriram in jo spravljam ob živce s tem, ko z mojim uživama
Pravzaprav sem dobila nešteto tem, ki jih moram predelati s pomočjo psihologinje And I like it… končno vem, o čem bova debatirali cel naslednji teden
Trenutno je najbolj boleče to, da imam občutek, da me je nekdo, ki bere tale blog, prepoznal… občutek je moreč in težek in ja… Bomo rešili…
Vikend
Glavna točka:
soočenje s pošastmi
Stranska točka:
pospravljanje
No, in to je to 
Komaj čakam, da pobegnem od tukaj Ne, ni mi slabo, samo pogrešam svojega. Pa tudi njegovo dužino
I must go ) Byby (A)
Strokovna pomoč, 2. del
Tako Lahko sem ponosna nase Uspelo mi je Šla sem, se zjokala in preživela. Nočem o podrobnostih… najbrž ne bom nikomur razlagala podrobnosti… ampak… res sem prvič po dolgem času ponosna nase
Vesela sem, da so stvari takšne kot so… nepopolne, ampak moje
Preživela bom… in nekako… tudi, če mi ne uspe s sedanjim fantom, se bom pobrala Torej… ko mi še enkrat prekipi, bom pač spokala
Strokovna pomoč
Po enem letu (oz. še malce več) laži, prikrivanja in trme, pa delno tudi strahu, sem končno poiskala tisto piko na i, ki bi jo rada naredila pred regresijo.
Prišla sem… zmedena… ko sem začela govorit, sem se malce dušila, komaj zadrževala solze, tresla sem se in ja… resnično sem se počutila kot nekakšen norc. Nisem ponosna… sploh nimam nobenih občutkov, razen strahu. Kaj naj ji rečem? Kje naj začnem? Kaj sploh hočem rešit? Si upam priznat vse skupaj? Upam sploh sprejeti pomoč? Bom sploh zmogla razlagati svoje probleme in potem… kaj bo potem? Strah me je. To je največji razlog, da sem rabila tako dolgo. Sovražim, ker me bo gledala strto popolna neznanka. Ampak vseeno… nekje je treba začet in zadevo rešit.
Ne vem, kaj naj pričakujem… oz. raje sploh ne pričakujem nič. Bomo videli kaj bo… jutri se enostavno tam prikažem in potem… nah, se bom že znašla. Ampak sedaj bom zadevo rešla. Obljubim!
Vem…
… da moji starši slišijo vsako besedico krega z mojim fantom. Zadne čase kaj drugega niti ne moreta slišat. In največja fora je v tem, da je najina zveza še zmeraj vredu. Ni popolna, ker s trenutnimi mojimi živci in njegovim psihičnim stanjem ne more biti.
V nedeljo je bilo hudo. Po tem, kar se je dogajalo, je dobu v obraz kopalke. Potem sem ga napizdla do konca, da naj zgine domov, da imam vsega poln kufer, da ne morem več. Jokal je… in jaz sem se zlomila. Meni se ne da non stop kregat, še posebej ne, ker nima nobene povezave z nama kot z zvezo. Ne da se mi več živcirat, zaradi čisto x osebe, ki me očitno sovraži, ki napiše: “Se bova “POMENLE”,” kar zame, oprostite, ne pomeni, da se bova vsedle za mizo in se pogovorile o problemu, ki ga itak ni, ampak precejšnjo grožnjo. Prav… na žalost se bojim, da sem jo sposobna ubit. Ne vem, zakaj… Ampak ta meja je šla… Strah me je, da jo bom videla in do konca razbila. In mi je do konca vseeno, kaj se bo dogajalo naprej. Vem samo, da če enkrat začnem brcat, se me ne bo dalo več ustavit.
Da, psihično me je spravla na tla. Bravo. Zmagala je. No ja, s tem je uredila tudi, da ji nikoli več ne bom oprostila, ter da imam ogromno željo narediti sranje na celi črti. Bravo meni. NOT.
Enostavno… naj zgine… drugače bom zginala jaz… Ker svojega fanta ne morem pustit, je edina možnost samomor. In ja, bravo meni, ker spet razmišljam o tem. Spet imam v glavi vse mogoče samomore in iščem takšnega, ki je lahko izvedljiv in ne boli preveč. No ja, čeprav me prerezana zapestja še zmeraj najbolj zanimajo.
Najbolj pa boli to, da sem ji dala večkrat priložnost, pa je zmeraj zajebala… Vse mi je prekipelo v pondeljek, ko jo najprej najpol prosim, povedala sem ji, da sem debil do konca in da se mi vse tole kreganje zdi debilsko otročje. Ah ja, strinjala se je, da sem debil, popustila pa ni. Vsaj ne, dokler je nisem imela na vrhu glave, ker ni hotela niti za milimeter popustiti. Potem pa mi začne, kako se ona hoče menit (seveda se ne menima, ker se jaz nisem sposobna…) in bla bla bla, hop sa sa… Tako… na dolg post sem ji odgovorila, naj ima lep dan, medtem ko je mojmu dokončno dopizdlo.
Vem, da se počuti krivega za vse. On mi je težil en mesec, da naj popustim, naj se pobotam z njo, da pa saj ne bo tako hudo. Name je izvajal pritisk – in pritisk sovražim. Potem, ko se je on prvič pogovoril z njo (ja, v nedeljo) – no, poskušal pogovoriti – je seveda oblatila mene. Jaz sem tista, ki ne zna komunicirat (kar je totalno res… ne znam se pogovarjat o šminkah, make-upu, fantih, itd. prav tako ne o slikah punc, ki jih imata na kompu moj in njegov brat. No, zdaj mi je nadela nov vzdevek: mali bodoči neumni filizof. Nah, sploh ne bom več komentirala.
Have a nice day
Kako? Zakaj? Kje? Kdaj? Ah… ne sprašuj
Danes sem si vzela a day off (recimo, da sem prav napisala). Počitek od mojega. Telefon vstrajno zvoni, vendar ne… ne bom se oglasla. Rabim čas zase, poln kufer mam vsega tega sranja. Že tri dni me boli glava zaradi živcev, moji jajčniki prav tako protestirajo, ni mi do hrane in vroče mi je tudi, ko se slečem.
Ne da se mi več… ukvarjat z njim, z osebki, ki so se konstantno odločili, da me ne marajo – jaz pa jih žalim na drugem blogu in sem na to ponosna -, ne da se mi ukvarjati s šolo, s kandidatkami za prijateljstvo, s starši… Edina oseba, s katero se mi da ukvarjat, je sestrica… Danes je pricapljala v mojo posteljo, medtem ko sem vneto brala kriminalko (ja, še eno o razcepljeni osebnosti), pobrala vse kužke in se odšla igrat. Ampak ni to to, kar sem želela povedat Enostavno… zabulila sem vanj in ugotovila, da je z vsakim dnem lepša. Moja sestrica je prava lepotička in njene ustnice so bile danes takšne lepe barve, da brezveze Ne, nimam pedofilskih nagnjen, se mi je pa super ukvarjati z njo.
Vsekakor sem prišla v obdobje, ko sem spet bicthy. Nočem bit. Ampak si ne morem pomagati. Ne pomaga niti dretje, niti žaljenje, niti kreganje. Najbrž ne bi pomagalo niti to, da jo ubijem/mučim. Tako da sem to idejo opustila.
Neverjetno, kako zaboga sem ravno jaz na udaru določenih ženskih osebic, ki imajo poleg sebe še najboljše prijateljice, da se počutijo high In potem od obeh dobivam udarce. Aha, poln kufer mam Čeprav mi je vse to smešno, bi po drugi strani se rada zjokala. Ker se mi sanja ne, kaj sem jim naredila. Nikogar ne silim, da spremeni svoje mnenje o drugemu, tudi ko jaz povem mnenje o komu, sovražim, da se drugemu zaradi tega spremeni mnenje. Enostavno… tako vidim zadevo jaz, jebiga, ti je najbrž ne
Tako… po tem postu grem v posteljo… malce jokat itd. V petek pa grem po svojo prvo strokovno pomoč po nekaj letih. Svoje življenje bom spravila v prave tire, ne bom se več počutila krive, ker vsem ne morem pomagati in upam, da mi bo uspelo preboleti vse.
In ja… preživela bom… čeprav se mi ne da več… spet me vleče na samomor… Oh, kako butasto, pa vseeno plemenito dejanje… Mislim, da lahko prvič v življenju priznam, da bi raje videla, da se drugi ukvarjajo z mojimi problemi, tako kot se jaz z njihovimi, in da me dvigujejo… redno…
Post namenjen creep
torej, prebrala sm vse tvoje bloge – po dolgem in po čez [: in me zanima… kaj si ti kdaj naredila, da si folku tok zamerla, zakaj so se te (če so se te sploh) pričeli izogibati?
drgač pa… izražanje čustev je kul, tako pozitivnih kot negativnih
*hugs*
(tole je napisano takole, ker sem se razgovorila in si mi dala mislit… hvala )
Hm… zdaj si me pa dobila
Po mojem se je vse začel v preteklosti… včasih stvar ni velika, ampak po stane, ko jo potisneš vase, ko enostavno… in takrat sem res potrebovala ljudi… nekoč je nekdo rekel: “Pravi prijatelji so tisti, ki ti pomagajo brez, da bi jim kaj rekel…” Ali nekaj v tem smislu
Ne vem… najbrž sem res preveč zgubila upanje v ljudi… ko živiš 3, 4 leta brez pravih prijateljev, se naučiš živet sam. Folku zamerim samo to, da jih nikoli ni, ko jih potrebuješ. Sama sem zmeraj na voljo drugim, ker rada pomagam, ampak včasih rabiš tudi ti nekoga, da mu pojamraš. Ne pravim, da v zameno, da jaz pomagam njim, oni pomagajo meni, ampak po drugi strani… ja… Zmeraj, ko začnem nakladat o meni, me čudno gledajo nasplošno bom nerada povedala sploh kak problem, ker pač vem, da jih drugi nočejo poslušat.
Vprašanje je, kdo se koga izogiba… veliko ljudi me ne mara, to je dejstvo. Baje sem preveč direktna. Pa trmasta. Baje tudi preveč dajem na svoj prav (kar je dejansko na nek način res – če bom 99%, da imam prav, mi lahko po glavi skačejo, pa se ne bom dala prepričat). Bi rekla, da večini ni všeč moj karakter Sama pa se ljudi izogibam, ker pač niso tisto, kar jaz rabim. Razen mojega fanta mi nobena ženska družba ne more dat take upore. Verjamem v bff zadeve čeprav so mi osladne, ne verjamem pa, da se bi lahko kaj takega zgodilo meni
Saj obstajajo ljudje, s katerimi se ujamem… s temle fantičem sem preživela nekaj najlepših trenutkov (ja, potem sva se pobotala). Enostavno… je tih in zamišljen, z njim lahko govorim o svojih pogledih na svet, lahko mu težim s smislom življenja, po drugi strani pa me on spravlja gor (pa čeprav na zloben način 
). Pa je tudi bila najboljša prijateljica, pa se je na žalost tako spremenila, da ja… ali pa sem se spremenila jaz… mogoče pa obe.
Res pa je, da se človeka hitro naveličam oz… kmalu ugotovim, da sploh ne vem, o čem se naj z njim pogovarjam. Po drugi strani obstajajo ljudje, ki so mi zanimivi, ampak nikakor ne najdem stika z njimi. Ne znajdem se. Ne vem kaj naj rečem. In hvala bogu, da obstaja mp4
To bi bilo recimoda to Upam, da sem ti vsaj malce odgovorila na vse skupaj, če pa imaš še kakšno vprašanje… meni je dolgčas
